(OPENSOARING, 16. novembra 2018, povzeto po Sandiju Škvarču v AJ Na prelomu polstoletja, AK Edvard Rusjan)
Mnogi se boste spomnili pogovorov, ki so se dotaknili spominov na letalske začetke: Kdo te je navdušil za letenje? Nino, je bil najpogostejši odgovor. Njegovo ime bo ostalo v spominu mnogih pilotov, ki so prve letalske korake naredili v novogoriškem aeroklubu ali v modelarskem krožku, ki ga je vodil v šempetrski osnovni šoli. Postavil je temelje mnogim letalskim karieram. Bil je legenda na Vipavskem in na Goriškem.
Nina Špacapana so se spomnili tudi v Primorskih novicah
Rodil se je 14. avgusta 1937 v Gorici. Že v mladosti se je zapisal modelarstvu, ki ga je spremljalo vse življenje. Z očetom sta hodila na mirensko letališče, tam je z zanimanjem opazoval lovska letala in občudoval pilote, po kapitulaciji Italije so njegovo domišljijo burili ameriški letalci. Leta 1949 se je družina Špacapan preselila v Jugoslavijo. Oče je bil zaveden Slovenec, mama pa je bila Italijanka. To ga je spremljalo še dolga leta v novi domovini, kjer so bili v tistih časih nezaupljivi do ljudi s povezavami v tujini. Nižjo gimnazijo je končal leta 1952 v Novi Gorici. Želel se je vpisati v vojaško šolo, a zaradi družinskega porekla ni bil sprejet. V Cerknem je obiskoval poklicno šolo, izpite pa je opravil na novogoriški gimnaziji.
Anton Špacapan-Nino
Modelarsko znanje in navdušenje nad letalstvom ga je gnalo proti naslednjemu koraku: vpisal se je v tečaj za jadralnega pilota. Pilotiranja se je učil na jadralnih letalih Roda in Vrabec, v okviru tečajev, ki so v letih od 1953 do 1954 potekali v Postojni in na Lescah. Prvi samostojni let je opravil leta 1956 na postojnskem letališču s Čavko. Leta 1954 je prvič vzletel z motornim letalom PO-2, na tečaju v Lescah pa je tri leta pozneje samostojno letel z letalom Aero 2. Iz letala JU-52 je opravil padalska skoka.
Nino AJ na prelomu polstoletja
Leta 1958 je bil vendarle sprejet v oficirsko šolo v Titogradu, v današnji Podgorici in jo naslednje leto končal. S činom podporočnika je služboval v letalski šoli v Vršcu, vendar pa mu je znova nagajalo poreklo, saj ni napredoval. V Vršcu je spoznal soprogo Lidijo. Ko je videl, da nima veliko možnosti za resnejšo vojaško kariero, se je v Ljubljani vpisal na pedagoško akademijo. Dolga leta je v šempetrski osnovni šoli učil tehnični pouk in veliko mladih navdušil za tehniko. Skoraj vsi današnji piloti iz aeroklubov z Goriškega, tudi poklicni, so šli skozi njegovo šolo modelarstva. Veliko mladih se je prav po njegovi zaslugi odločilo za tehnično srednjo šolo. Sam se je ukvarjal tudi s fotografijo. V šoli je poučeval do leta 2000, upokojil se je kar dvanajst let po izpolnitvi pogojev. Dolga leta je bil predsednik Zveze za tehnično kulturo Nova Gorica in predsednik kluba Mladih tehnikov goriške regije.
Nino je bil učitelj jadralnega letanja. Do svojih učencev je bil strog, zahteval je red in disciplino, zanimala ga je tudi uspešnost svojih tečajnikov v šoli in če so imeli slabe ocene, je zahteval, da jih popravijo, preden spet pridejo na letališče. Kot dolgoletni mentor je z modelarji doživel veliko uspehov. V različnih kategorijah je imel 42 državnih prvakov, trikrat so njegovi modelarski učenci posegli po naslovu evropskega prvaka.
Oče je bil ponosen na sina Aleksandra, pilota in konstruktorja Flaminga
Po njegovi poti je šel sin Aleksander, kateremu je bil mentor na modelarskem tečaju. Na tečaj za pilota jadralnega letala je šel z zvijačo, ko je bil Nino na vojaških vajah. Na ajdovsko letališče je pogosto prihajala celotna družina, z mamo Lidijo tudi hčero Karmen. V okviru Aerokluba Edvard Rusjan, katerega soustanovitelj je bil, je Nino skrbel tudi za zbiranje denarja za letalsko dejavnost. Člani kluba so nabirali odpadne kovine in jih prodajali v Italijo, čistili so teren pod daljnovodi in za gradbeno podjetje zbirali opeko. Ena njegovih dolgoletnih želja je bilo letališče v bližini Nove Gorice. Z deli na Ajševici so pričeli leta 1992, očistili so teren, potem pa so prišle v ospredje drugačne ideje in goriški letalci so ostali na ajdovskem letališču. Še naprej z opaznim pečatom Nina Špacapana. Mnogi njegovi učenci so se uveljavili v poklicnem letenju. Brez zadržkov lahko rečemo, da je bil Nino človek, brez katere letalsko polstoletje na goriškem in ajdovskem ne bi bilo tako uspešno.
Plamenec z imenom Nino
Nino je z jadralnimi letali preživel v zraku 950 ur, z motornimi pa 1200. Ogromno vzletov in pristankov. In kot vsak let, se tudi življenje konča s pristankom. Ne povsem načrtovanim, a z zavedanjem, da enkrat pride zagotovo. Nino je pristal. Med legende!
