Na Blokah v znamenju Hribarjev

0

(OPENSOARING, 10. aprila 2017, besedilo in fotografije Niko Slana)

Aprilsko srečanje ljubiteljev jadralnega letalstva na Blokah (8. aprila 2018), ki ga je sklicala Martina Hribar, je prineslo nekaj novosti, v ospredju pa sta bila znana slovenska filozofinja Spomenka Hribar in Peter Hribar, nečak Rada Hribarja. Pred srečanjem je bila na bloškem nebu parada UL-letal, seveda v počastitev dogodka. (FB 09.04.2018)

Srečanje ljubiteljev jadralnega letalstva na Blokah

Ozračje je bilo pozitivno in bil je občutek, da se vrača duh starih jadralski Blok, kot je plaval tod od leta 1935 pa do začetka vojne (1941) in nato še kratek čas po vojni. Presenečenje srečanja sta bila  Spomenka Hribar in Peter Hribar, nečak Rada Hribarja, lastnika gradu Strmol, ki je bil velik ljubitelj letalstva. O njem je zbranim pripovedoval nečak Peter in najbrž je to zgodba slovenskega letalstva, ki jo bomo morali pogosteje ponavljati, predvsem pa ga zavestno umestiti v naše letalsko preteklost. Letalski veteran Benjamin Ličer je razgrnil zanimivo zgodbo, kako sta z očetom pred vojnim pustošenjem obvaroval dva Vrabca in kako so, po vojni, iz obeh sestavili enega, ki danes visi pod stropom avle na brniškem letališču. Obnovili so tudi zgodbo drugega Vrabca, ki je še zdaj na ogled v upravnih prostorih športnega letališča v Postojni. In še kakšno malenkost smo zvedeli.

Legendi (z leve) Edo Lorencon, Martina Hribar in Drago Gabrijel

Prisotne je najbrž najbolj zanimalo, kaj o vsem tem meni Spomenka Hribar, ki je na srečanje prišla v spremstvu soimenjaka Petra. Prav to, kar je povedala, bi lahko poenostavili v preprosto sporočilo – če obujanje tradicije jadralnega letenja na Blokah ne bodo privzeli mladi Bločani, potem za kaj bolj vidnega v povezavi s predvojnim jadralskim središčem, enem od dveh v Kraljevini SHS, skoraj ni upanja. Poudarila je tudi, da bi se morale Bloke lotiti promocije tega delčka letalske zgodovine bolj samozavestno. Preprosto a resnično. Na mladih svet stoji – tudi na Blokah.

Peter in Spomenka Hribar

Nekega trenutka smo lahko slišali, da je nekje zrasla zamisel, da bi Bloke povezali s pojmom Wasserkuppe, kot Bloke – slovenske Wasserkuppe! Zaradi različnih vzrokov to ne bi bila dobra poteza, predvsem pa zato, ker je podobnosti med obema zelo, zelo malo. Identiteto Blok bi morali graditi, kot je dejala ga. Spomenka Hribar, bolj samozavestno in morda v okviru  celotne ponudbe (smučarski tek, pohodništvo, rekreacija, kulinarika, zgodovinske prvine smučanja in letalstva itd). Zanimivo je, da smo prisotni dobili informacijo o »glampingu« na Blokah, čeprav bi bili, denimo, veliko bolj  navdušeni, če bi na vhodnih točkah na Bloke, po trinajstih letih prizadevanj za večjo prepoznavnost bloškega letalstva, lahko obiskovalci prebrali, da so bile Bloke ne samo zibelka smučanja ampak tudi jadralnega letalstva.

Letalo nad Blokami

Če se zaustavimo pri tem zunanjem atributu, s katerim ne bi smelo biti finančne zadrege, ni samoumevnega odgovora, zakaj je tako. Razlage so lahko različne, ena pa je zagotovo, da se ljudje, ki si na Blokah prizadevajo za zgodovinsko  jadralsko prepoznavnost kraja, niso povezali z občinskimi vzvodi odločanja. Letalska zveza Slovenije bi lahko mirne duše dala nekaj sto evrov za dejavnost sedanje ekipe promotorjev na Blokah, seveda pa bi se morali sami tudi bolj smelo lotiti iskanja sponzorjev. Zelo lepo je bilo slišati izjavo portoroškega pilota Benjamina Ličerja o pripadnosti Blokam, Edi Lorencon pa je za vzletišče, ki je morda že blizu, podaril radijsko postajo. Če se vzletišče res spogleduje z bližnjo prihodnostjo, se bo, ob letalski dejavnosti, kmalu povrnil tudi spomin starim krajanom na tiste zanimive čase, ko so bile jadralne Bloke povezane s svetom – tudi z Wasserkuppe.

Mlajša veterana Benjamin Ličer (levo) in Janez Stariha

Jani Stariha, ki je nekoč jadral nad Blokami in se je tako navdušil nad pokrajino, da je še isto leto kupil košček bloške zemlje (in jo kasneje tudi prodal), je v trenutku slabosti dejal: »Še letos bom pristal na Blokah, da bodo ljudje videli, kakšna so sodobna jadralna letala. In če smo že pri tarnanju, ki smo ga slišali, češ da nihče več ne ve, da je bil na Blokah jadralski center, pa bo Opensoaring poklonil komplet izjemnih velikih fotografij s tistega časa, seveda če bo dobil zagotovilo, da jih bodo obesili na steno v lepem kulturnem domu, kjer se pogosto zbirajo krajani na različnih predavanjih. In da ne pozabimo, domači glasbeni ansambel in domačina, ki je poskrbel za ozvočenje, so zaigrali nekaj avtorskih letalskih viž.  Glasba in več letalskih spominkov za zdaj edini zagotavljajo povezanost z ne tako davno preteklostjo, ki bi jo morali bolj ceniti domačini in tudi slovenski letalci nasploh.

Glasbena skupina Frodo & Suzukies

Prav slednje je s slovensko pametjo težko doseči, saj so sočasno z Blokami ali še prej, opravljali redke lete z jadralnimi letali še drugje po Sloveniji in zatorej med letalci ni kakšne velike želje, da bi razvijali eno samo, simbolno točko jadralske zgodovine. Zgovoren je tudi postojnski primer, kjer imajo nekaj urejenih starih letal in bi to lahko bil zametek letalskega muzeja. Toda, v Sloveniji je to samo privid, saj imajo svoj pogled v Pivki, na Brniku in morda še kje. Tudi o Milanu Borišku smo lahko slišali nekaj bolj piškavih podatkov, čeprav je o njem obširen zapis v Opensoaringu http://old.opensoaring.com Zelo slovensko.

Share.

Leave A Reply