V »kronometru« – po Kawino

0

(OPENSOARING, 25. Aprila 2019, besedilo Niko Slana, foto Elfo & drugi)

Korošica s slovensko zastavo

Po dvodnevni prekinitvi tekmovanja za Pokal Pribina 2019 so se zgodile dve zanimivosti, ki sta po svoje povezani v svoji nerazložljivosti – navkljub jasnim mislim Adama Woolleyja po WGC 2018, se je ponovil tekmovalni vzorec, ki ga je Avstralec naslovil Fenomen Kawa in ki ga razlaga s tem, da so konkurenti zafrustrirani z njegovo pojavo izjemno uspešnega tekmovalca in jadrajo kot uročeni – seveda v prid Poljaka. V časniku Delo (četrtek, 25. aprila) pa je izšel obširen prispevek o Sari Isaković, nekoč svetovno uspešni plavalki, ki se uveljavlja kot psihologinja za področje letalstva, tudi zato, ker je njen oče Nenand, kot pišejo srbski mediji, velikan srbskega letalstva, sicer inštruktor za letala Boeing, in bo v Srbiji organiziral letalsko akademijo, Sara pa bo sodelovala kot predavateljica psihologije.

Sara Isaković, magistra psihologije

Saro Isaković omenjamo zato, ker ima letalsko ozadje in je bila vrhunska športnica, a se s fenomenom športnega letenja oz. jadranja ni posebej ukvarjala, čeprav je že občutila jadralni let. Naslov prispevka v Delu je: Svoje misli lahko slišimo le sami, njena tema pa je spoprijemanje s stresom, negativnimi mislimi in prijemi, kako jih premagati. V razpetem kurzivu sta izpostavljeni njeni misli – 1/ če se postavimo samo nekoliko bolj pokončno, smo nemudoma bolj samozavestni; 2/ čim bolj se nam zdi situacija pomembna, čim večja pričakovanja imamo, tem bolj se aktivira stres – ki sta pravzaprav lahko razlaga stresnosti vsake dejavnosti. Adam Woolley se je, denimo, pravilno postavil v pokončno držo tekmovalca (tokrat ne tekmuje), vendar se želi znebiti tega uroka, a se zdi, da se je ujel v drugi točki, ker imperativu uspešnosti pripisuje prevelik pomen. A počakajmo na soočenje …

Ob vodnem napajališču

V kratki četrti disciplini Pokala Pribina, ki bi jo lahko primerjali s kolesarskim kronometrom, v katerem še veliko bolj pridejo do izraza najmanjše napake, slab štart, odločitev za kakšno podpovprečno dviganje itd. Kawa je nalogo znova odletel s hitrostjo, ki ji ni bil kos nihče. Seveda govorimo o tekmovanju v odprtem razredu. Vsi nastopajoči imajo zase svojo razlago, tako pravi Sara v naslovu, saj večina tekmovalcev dokaj dobro pozna teren nad katerim letijo, tako da posebnega izgovora ne morejo imeti. Dejstvo je, da premore svetovni prvak v svojem zavestnem in podzavestnem zaznavanju tekmovalne situacije senzorje, ki mu pomagajo do uspeha in so drugi očitno zanje prikrajšani. Hitrejša od Kawe sta sicer bila njegova rojaka Lukas Wojcik in Zdislaw Bednarczuk, a s precej daljšimi krili. Tudi Boštjan Pristavec se je Kawi (1:50,33) močno približal (1:56,38), seveda z EB 28.  

V slogu Ulija Schwenka, ki zatrjuje, da sta pri jadralnem letenju pomembna hitrost, nitka in ženska

Seveda bi nas moral evropske jadralce bolj kot gladiatorska Formula 1 zanimati uvrstitve in dosežki v realnem svetu klubskega razreda, a dejstvo je, da tam ne premorejo tako izrazitega favorita. Dva nemška tekmovalca sta bila tokrat na vrhu, sledijo trije Čehi, vse si bo treba zapomniti za potrebe evropskega prvenstva, za tem pa so že kmalu Mark Travner, dva slovenska Aleša – Fink in Kovač, pa tudi Luka Randželović se ju smelo drži. Vsekakor razveseljivo za slovensko jadralsko sceno.

Slovenski jadralci na višinskem sprehodu
Share.

Leave A Reply