Tandem Tutor na našem nebu

0

(OPENSOARING, 29. decembra 2017, besedilo in fotografije Boris Kožuh)

Nekoč sva se s prijateljem iz Čeških Budejovic domislila malega letečega teatra. Spomnila sva se, da so nekoč glumači potovali po vaseh. En voz, konj, dva igralca in en muzikant in že  se je dogajalo. Po letališčih južne Češke sva hotela narediti nekaj podobnega. Prijatelj je imel enosedežno vlečno letalo Zlin Z-37 Čmelak, jaz pa Lietuvo Lak-12, za tisti čas in kraj, pravo orhidejo.

Čmelak

Da je bila orhideja še celo pri nas, kaže majhen utrinek. Prijateljema Matiji in Luki Žnidaršič sem povedal, da grem naslednji dan z novo pridobitvijo Lietuvo v Sinj. Letalo sta sicer že videla, ko ga je Volodja pripeljal iz Rusije. Pomagala sta ga sestaviti na travniku hipodroma v Stožicah. Res sem naslednjega dne krenil v Sinj. To je bilo takoj po vojni na Hrvaškem in v Dalmaciji je bilo treba na novo obuditi letalsko dejavnost. Zato nisem pričakoval, da me bo na letališču sploh kdo pričakal. A glej ga zlomka – pri mizi, pod vrbami ob hangarju, sta sedela in čakala Matija in Luka. Bila sta tako radovedna, da nista mogla počakati niti en dan.

LAK 12

No, pa nazaj k letečemu teatru. Čmelak je bil predelan in je imel v trupu še sedeža za dva potnika. S 315 konjskimi močmi je lahko vzletel že iz nekoliko daljšega travnika. Nameravala sva obiskati vsa letališča na južnem Češkem in jim pokazati našo orhidejo. Edino plačilo za letenje z Lietuvo in vleko s Čmelakom je bil strošek za bencin. Letala z več kot 20-metrskimi krili in zakrilci na svojih letališčih še niso videli, kaj šele, da bi z njim leteli. Zato so nam z velikim veseljem posojali svojega Blanika, oni pa so leteli z našo Lietuvo. Ko nas je potegnil v zrak je Saša Kubovec, s svojim Čmelakom, obiskoval vasi okoli letališča in z najbližjega travnika vaščanom ponujal panoramsko letenje.

Pot nas je pripeljala tudi na letališče aerokluba Tabor. In tam se je zgodilo! Prišla sva sredi zleta čeških ljubiteljev starodobnih jadralnih letal. To je bila vrnitev v šestdeseta leta, ko sem prvič letel. Zame je bil pogled na prostor pred hangarjem kot bi tam videl Vajo, Žerjava, Jastreba, Vrabca in Libisa 17. Seveda nobeno od teh letal ni bilo tam, a čar starih časov je bil enak. Ko pa sem še vzletel s pomočjo avtomobilom na »češkem Vrabcu« (ŠK-38), je bila moja nadaljnja letalska pot zapečatena: Spet bom letel na lesenjačah!  

ŠK-38

Tisto jesen sem med brskanjem po spletu videl fotografijo dvoseda, ki me je znova spomnila na stare čase. Pomislil sem, da bi bilo čudovito leteti s takim letalom. A treba bo nekaj narediti. Niti pomislil nisem, da bom pozneje imel prav takšno letalo. Bila je fotografija angleškega letala Slingsby T-31.

SLINGSBY T-31

Dobra vila je še enkrat zamahnila s svojo čarobno paličico in na spletu se je pojavil oglas o prodaji takšnega letala. S prijateljem Ludkom iz Češke sem se hitro dogovoril, da ga skupaj kupiva.  Istočasno se je pojavil tudi oglas za EoN Olimpijo 463. Letalo z veljavnim spričevalom o letalnosti in prikolico za samo tisoč funtov. Kako se upreti skušnjavi?  Zatorej sva s sinom krenila v Anglijo z dvema avtomobiloma.

V Angliji smo ga prvič sestavili

Tako je lepotec T-31 Tandem Tutor prišel v Slovenijo. To letalo je imelo več imen: najprej je bil Tandem Tutor, nato so mu v tovarni dodali oznako T-31, pozneje še T-31A, za tiste, ki so bili izdelani za britansko vojsko pa T-31B. V kraljevih letalskih silah RAF je dobil ime TX Mk3 Cadet. A niti s tem se ni končalo. Za Avstralijo je bilo narejeno eno samo letalo s povečanim razponom, ki je dobilo ime T-35 Austral.

Preizkus letala na letališču Husband Bosworth

Naš T-31 z oznako 903 je dolga leta je služil pri RAF Air Cadets. Stotine fantov in deklet se je na njem naučilo leteti, v knjižici letala so bili zapisani s petmestnim številom. V dokumentaciji letala je originalni dopis na katerega so bili prejšnji lastniki še posebno ponosni. To je bilo dovoljenje poveljstva RAF, da na letalu lahko ostanejo vojaške oznake. V takšnem stanju je letalo prišlo k nam.

Najprej smo ga preizkusili na Otočcu na Hrvaškem. Tudi tu ni šlo brez vsaj enega Žnidaršiča. Tokrat je prišel Luka s prijateljem. Za vleko smo imeli vitlo Herkules 3. Dosegali smo višine okoli 350 metrov in dalo se je priključiti tudi na termiko. Slingsby je ostal na Otočcu več let. Ko ga je videl slovenski inšpektor Gorazd Habjan, mu je iz dna duše prišlo : »No, to pa je pravi festival zračnega upora.«

Luka v tretjem zavoju na Otočcu

Seveda sem s Slingsbyjem šel tudi v Sinj. Dogovorili smo se, da bomo vlekli z avtomobilom. Kar takoj sem povprašal, kdo bi lahko vlekel z avtomobilom, saj sem sam moral biti na učiteljskem sedežu. Vsi so začeli gledati v zrak, iskati po žepih cigarete ali so kratko in malo ugotovili, da se jim mudi domov. Ob strani je stala skupina mladeničev, ki niso bili iz kluba. Eden je pristopil in povedal, da je bil voznik na relijih in da lahko poskusi, če mu razložim, kako se vleče. Tako smo nepričakovano pridobili odličnega voznika. Pozneje sem tudi njega vzel v zrak in izkazalo se je, da je vojaški pilot helikopterja. Od otroških let je želel leteti na jadralnih letalih. Izkoristil sem obojestransko željo in ga izšolal do samostojnih letov. Že po nekaj šolskih letih je bil v zraku samostojen.

Nad letališčem v Sinju

Z novim načinom vleke sem izšolal tudi večino pilotov mojega – to je splitskega kluba, ki so bili, mimogrede, vsi moji učenci. Žal smo z avtomobilom vlekli manj kot en teden. V sinjskem aeroklubu, takrat že njihovem letališču, so nam iz nevoščljivosti prepovedali takšno vleko.

Pred vzletom v Sinju

Do konca tistega leta je Slingsby ostal na letališču v Livnem. Tam sem izšolal enega začetnika do konca osnovnega programa. To je bil Aleš Bardorfer iz Ljubljane. Zaradi kratkega letališča smo leteli v aerozapregi. Alešev prvi samostojni let je bil nepozaben. V četrti zavoj z zahodne strani je prišel tako, kot sem ga učil, z veliko rezerve višine. Do tod je bil let za vsakdanji. To pomeni odlično in varno letenje ter pravilna konstrukcija šolskega kroga.

Aleš pred samostojnim letom

Pri spuščanju s četrtega zavoja proti stezi pa se je začelo! Aleš je Slingsbyja nagnil, dal nasprotno nogo in z brezhibnim bočnim drsenjem varno in mehko pristal. Pa vendar – Slingsby ima zračne zavore, ki so zelo učinkovite. A Aleš je izbral glisado, kot se spodobi za starodobnika iz petdesetih let. Tega ga sploh nisem učil, le enkrat sem mu jo pokazal na veliki višini, ko sva bila na jadranju z Blanikom. Ta pristanek vidim še danes, ko zaprem oči, saj pred tem glisade z jadralnim letalom nisem videl nekaj desetletij. Sam jo sicer z veseljem uporabljam.

Po uspešnem pristanku z glisado

Prvič javno priznam, da sem častitljivega starodobnika uporabil na barbarski način. Starodobnik, ki je prvič vzletel davnega leta 1949, si zasluži bolj spoštljivo ravnanje. Da bi ga v enaindvajsetem stoletju uporabljali za osnovno šolanje, se ne spodobi. Takšno letalo se vsako leto pokaže na enem ali dveh zletih in še ob obletnici letenja lastnika. A kaj ko je v šolanju združeno oboje, kar imam v letalstvu najraje: hkrati letenje in učenje. Na angleških forumih si sploh ne upam vprašati, kaj menijo o tem, a sem prepričan, ne le, da je Aleš zadnji učenec, ki se je na T-31 izšolal, temveč da je od zadnjega prejšnjega šolanja do Aleša minilo vsaj dvajset let.

In še nekaj smo naredili s Slingsbyjem. Letališče Livno je prekratko za avtomobilsko vleko. Na zahodu je cesta, na vzhodni strani (proti daljnovodu) pa je teren tako grbast, da se ne da voziti z avtomobilom. Razporedili smo se v strelce in šli proti daljnovodu. Našli smo približno 80 metrov dolg raven del travnika, malo manj kot pol kilometra daleč od praga steze. Vzletel sem v aerozapregi in pristal na tistem delu. Avto smo postavili na začetek steze in vrv ročno potegnili tistih pol kilometra do jadralnega letala. Spet so lahko leteli vsi prisotni na letališču. A vsakokrat sem na zadnjem sedežu sedel jaz, saj je bil teren za pristajanje zelo kratek. Ves dan, vse do mraka, smo se tako igrali po zraku in po zemlji.

Leta 2004, ko je ljubljanski aeroklub še deloval na letališču v Podpeči, smo pripeljali Tandem Tutorja v Slovenijo. Najprej je nastopil na zletu starodobnikov v Postojni. Na prvem sedežu je bil Aleš Bardorfer in na drugem jaz. Aplavz ob pristanku je dobil pravzaprav Aleš, saj sem mu prepustil krmila. Nato smo z njim leteli v Podpeči. Vsi, ki so bili tisti vikend na letališču, so ga preizkusili.

Dogovor pred letenjem na Barju

Najbolj zabavno je bilo sporočanje, ko je letalo krenilo v šolski krog. Ker ni imelo radijske postaje smo se nagnili čez rob kabine in na zemljo glasno sporočili odločitev. Čez pol vasi se je slišalo kričanje iz letala: »Slingsby v šolskem krogu!«

Dodatne zračne zavore z zadnjega sedeža

Vpeljali smo tudi novost. Pri visokem prihodu za pristanek je pilot na zadnjem sedežu široko razprl roke. Tako smo poleg zračnih zavor uporabljali tudi dodatno »ročno« zavoro.

Zadovoljna pilota po pristanku v Podpeči

Istega leta ali leto pozneje je Slingsby obiskal tudi letališče v Bovcu. Tja ga je odpeljal, sestavil in vodil letenje Janez Videtič.

Prvič v Bovcu

O tem vem najmanj, saj nisem bil zraven, a fotografska dokumentacija je bogata. Fotografije so zelo lepe, ne samo zaradi T-31, ampak tudi zaradi alpske pokrajine.

Pristajanje v Bovcu
Hej pilot, Slingsby ima zračne zavore

Nekateri so uspeli narediti le nekaj krogov nad letališčem, drugi pa so uspešno jadrali. Pravzaprav se je Slingsby izkazal na vseh terenih, odličen je na termiki in na pobočju. Le na valovih ga še nismo uspeli preizkusiti.

Nad Bovcem

Žal se je letalska kariera Slingsbyja naglo in nasilno prekinila. Dobil je novega solastnika, ki se je odločil zamenjati platna na krilih in krmilih. Stara platna je odstranil, z nadaljevanjem del je odlašal več let. Sam sem imel v tem času svoje obveznosti in težave. Tako je ubogi Slingsby v svoji prikolici čakal polnih deset let. Letos jeseni sem ga peljal na Češko, k svetovno znanemu mojstru Jiřiju Leniku. Pri njem vsako leto prezimi tudi moja Olimpija. Čez zimo bo Slingsbyja preoblekel in zaračunal samo za material. Torej bo Slingsby naslednje poletje spet letel in razveseljeval pilote. Če bo šlo vse po načrtih, bo letel v družbi mlajšega brata T-41 Skylarka. Za slednjega bodo to prvi leti na našem nebu.  

Zimsko letenje na Grobniku

Morda ste pomislili, pa kaj je ta Kožuh navalil na angleške starodobnike? Iskreno vam odgovorim, da bi še raje imel »svojo« Vajo YU-4062, tudi z Jastrebom bi imel veliko veselje, a kaj ko jih ni, pa tudi denarja nimam toliko. Mojo rdečo Olimpijo v odličnem stanju sem dobil za manj kot 1600 evrov, polovica Slingbyja pa me je stala še manj.

Share.

Leave A Reply