Soaring NZ, št. 60

0

(OPENSOARING, 19. marca 2020)

Slaba ali pa dobra razvada je, da vselej v revijah rad preberem uredniški nagovor, saj tako že takoj za naslovnico izvem kaj zanimivega, denimo, s kakšnimi težavami se urednik ali urednica srečuje in kaj je tema dneva. Izdajanje revije je dokaj zahtevna naloga, saj urednik vsakič posebej stoji pred desetinami praznih strani, zavedajoč se, da jih je treba zapolniti s kakovostnim gradivom. Jill McCaw, urednica jadralske revije Soaring NZ, je svoje jadralce in vse, ki jo spremljajo tudi mednarodno, spomnila na jubilej revije – na izid 60. številke in poleg tega še povedala, kako poteka delo. Prva številka je izšla decembra leta 2007.

Jubilejna 60. številka revije Soaring NZ

Kaj je vsebina tokratnega uvodnika? Urednica zatrjuje, da se je v obdobju, ko je pripravljala revijo, tudi sama veliko naučila. Zaustavila se je pri jeziku, ki je občutljiva tvarina.  Vsako besedilo potrebuje pred objavo profesionalno branje. Tako že od prve številke v majhni uredniški ekipi sodelujeta dva strokovna sodelavca, ki zagotavljata visoko raven prispevkov, oba pa sta poznavalca jezika, Helen Cook pa je že od 39. številke glavna lektorica, ki temeljito jezikovno pregleda vsak prispevek. Zanimiva je uredniška politika do fotografij, namreč, noben posnetek, ki bi prikazoval nevarno pritlehno razkazovanje poguma ali brisanje tik nad grebeni vršacev, pa naj bo fotografija še tako veličastna, ne dobi mesta na straneh Soaring NZ. Pri nastanku revije sodelujeta dva profesionalna oblikovalca, ki sta se še posebej potrudila in osvežila jubilejno številko. Mimogrede, vrhunski fotograf je tudi uredničin mož John McCaw. Urednica se je dvakrat zapored upravičeno zahvalila jadralcem in pilotom, ki pišejo, ne samo o veličastnih uspehih, pa tudi o vsem drugem, kar spremlja letalski šport in klubsko življenje v NZ, omenila je fotografe, naročnike in skratka vse, ki revijo podpirajo ter želijo in imajo kaj povedati o svojem športu. Zaveda se, da si je treba tudi za najmanjši prispevek vzeti čas. »In, če berete moj uvodnik v klubskem lokalu, bom vesela, če boste nazdravili 60. številki SNZ,« je še pripisala. Seveda želimo reviji še dolgo pot tudi sodelavci Opensoaringa.

Terry Delore iz prve roke o treh SR

V zanimivem izboru prispevkov je za bralce zunaj Nove Zelandije zanimiv kratek zapis Terryja Deloreja, ki je z letalom ASW 27B, s tekmovalno oznako RX, 15-metrski razred, 3. februarja 2020 opravil izjemen 1730 km dolg let na valovih, s katerim je postavil tri svetovne rekorde: najavljen cilj in povratek 1730 km, prosti prelet cilj povratek 1730 km in hitrostni prelet 1500 km v disciplini cilj in povratek. Tretji od navedenih dosežkov najbrž ne bo priznan, saj je, kot zatrjuje, zgrešil štartno črto za 200 m, a tudi to samo zaradi novih pravil s katerimi ni bil seznanjen. Sicer pa je svetovna legenda jadralnega letenja za ta svoj let zapisal: »Letel sem tako daleč, kot je bilo tisti dan mogoče, pokazal sem vse, kar znam. Brez rezerve. Včasih nas na poti k nekemu cilju ustavi strah pred napakami, a vedel sem, katere so bile moje pretekle napake. Tudi to je pripomoglo k uspehu.« Seveda je naštel še marsikaj, predvsem prijatelje, ki so vsak po svoje pripomogli in ga spodbujali, od Matthewa  Scutterja, lastnika SkySight, ki ga poznamo tudi iz nastopa na slovenskem državnem prvenstvu, do Airways New Zealand in domače letalske kontrole.Opozorila ga je, da bo v bližini obratne točke pri Napieru naletel na nezaželeni veter z morja.

Med zemljo, morjem in zrakom

In še nekaj poudarkov z rekordnega 1730 km dolgega leta, ki se je začel kmalu po sončnem vzhodu v bližini Omarame, na Južnem otoku in je bil načrtovan za 136 km/h ali hitreje. Določena točka odleta v bližini Omarame (Clyde Dam) je že pet minut po štartu utonila v deževnih oblakih, prvo šibko valovno dviganje je ujel za las, predvsem pa na prvem delu poti na sever valovi niso delovali tako, kot je bil navajen. Pred prehodom Cookove ožine (87 km) je padel v dimno zaveso, ki je prihajala iz Avstralije, tako da si je nadel masko s kisikom. Dim v ozračju na sicer jasnem nebu mu je olajšal dostop do valov, saj so se tako jasneje pokazali valovni obrisi. Nazaj grede se je pred prehodom Cookove ožine povzpel na 27.500 stopal, na Južni otok je pridrsal na še vedno spoštljivi višini 22.000. In načrti? Zatrjuje, da bo na naslednje jadranje prek Nove Zelandije, ko ne bo načrtoval še kakšnega rekorda, vzel s seboj hčero Abbey, ki ga pri njegovih podvigih vselej navdušeno spodbuja.

Kotiček za varnost

V jubilejni številki je še nekaj opisov letov, od 1500 km do 500 km, vsi z zanimivimi fotografijami. Skratka, v minuli jadralni sezoni na Novi Zelandiji se je dogajalo veliko. Seveda je treba omeniti velike dvo- in enostranske fotografije, ki jih najbrž bolj cenijo domači jadralci, saj vedo, kje in kako so nastale. Schleicherjev AS 33 15/18 je nova jadralska zvezda, ki jo predstavlja SNZ. Svoj kotiček imajo starodobniki. Iz letalske medicine je znova pojasnjen izvor »zračne« slabosti – nekateri jadralci, predvsem pa njihovi sopotniki, jo dobro poznajo. Seveda ne gre brez kotička za varnost, tokrat teče beseda o težavah pri pojasnjevanju jadralskih nesreč. Nekdanji znani jadralec Chris Wills je leta 1957 želel v Cb z Weihe doseči diamantno višino, kaj vse se mu je dogajalo pa opisuje v pismu nekemu svojemu prijatelju. Ja, nekaj podobnega je kasneje doživel Celjan Srečo Pukl. K vsebinam revije se bomo še vrnili.

Tudi o zračni slabosti
Share.

Leave A Reply