Sebastian Kawa kot Vlatko Stefanovski

0

(OPENSOARING, 29. januar 2019, Niko Slana, foto: S. Kawa, Soaringspot, Gregor Petrovič)

Oblačnae ceste po novozelandsko

V osrednjem delu Severnega otoka Nove Zelandije prav zdaj poteka NZ Club Class National Gliding Championships Jan 2019, torej nacionalno jadralno prvenstvo v dveh razredih, eden od teh je klubski. Pravzaprav ne bi bilo nič posebnega, če tekmovanje za naša jadralna obzorje ne bi imelo nekaj več. A res? Morda pa je bilo zadnje slovensko državno prvenstvo v Lescah, z udeležbo Stessla, Scutterja, Pluscauskasa in Zubeja znamenje, da se odpiramo, tudi doma.

Duo Discus TT s katerim leti Kawa Foto G Petrovič

Novozelandci, ki jih od naših jadralcev še najboljše pozna Gregor Petrovič, saj je pri njih z jadranjem preživel že dve naši zimski sezoni, so se za medijsko uveljavitev svojega nacionalnega prvenstva potrudili, tudi v tem, da so na prvenstvo povabili najboljšega jadralca vseh časov in trikratnega aktualnega svetovnega prvaka v jadralnem letenju in se z njim dogovorili, da bo drugi sedež v Duo ponudil najboljšem ponudniku. Seveda govorim o Poljaku Sebastianu Kawi, ki med Novozelandci nedvomno uživa velik ugled, takšen, kot se zanj pač spodobi, a ob tem, da vemo, da bi zahodnjaki dali nevemkaj in še več, da bi ga izrinili iz tega častnega mesta. No, čestitat je tudi treba Sebastianu, ki je nekoč že zmagal na finalu SGP v Omarami (2006/2007), da je mirno sprejel izziv in se izpostavil znanju in izkušnjam domačih jadralcev.

Povsod se nekaj kadi iz zemlje z močnim vonjem po žveplu Foto G Petrovič

Kawa, ki je stresno minulo sezono izpeljal kot odličnjak, prvenstva na NZ ni načrtoval, a če pravemu tekmovalcu ponudiš kaj vabljivega, je jasno, da se bo odzval. Novozelandci so seveda tako pametni, da vedo, da množica jadralcev sledi prvenstvu, ki je s tem dobilo novo razsežnost. Tako mislijo ljudje, ki so še nižje od tistih, ki jim pravijo Down Under, po naše morda rahlo zahojeni pastirji tisočglavih ovčjih čred in včasih tudi ne posebno dostopnih ljudi, ki pač niso narejeni kot West homo sapiens, ki pred vsakim fotografskim objektivom reče cheese.

Letalisce Taupo in v ozadju ostanek ognjenika Foto G Petrovič

Gregor Petrovič je tudi na letališču Taupo, ob velikem istoimenskem velikem jezeru, opravil nekaj jadranj in zatrjuje, da je teren tod jadralsko neizprosno nagrbančen, tako da je bilo vprašanje Johna Etchesa, uradnega pisnega komentatorja ob ne posebno dobrem vremenu prvega tekmovalnega dne – Are we having fun yet? zelo povedno. To, da niti ne omenjamo, jadralci v vsakem dviganju skozi nos potegnejo žvepleno spojino, ki nenehno opozarja, da je življenje na vrhu zaspanega vulkana. Naprej si vprašanj najbrž ne zastavljajo, ker so se pač odločili, da bodo tu živeli.

Žveplena pokrajina (foto S. Kawa)

Zaustavil bi se ob tekmovalnih opisih, ki še dodatno osvetljujejo življenjsko naravnanost Novozelandcev – brez dlake na jeziku povedo o svojem tekmovanju vse, kar je za povedat in kar bi lahko zanimalo jadralce po svetu, ki to berejo. Če se je enemu od vlečnih letal zataknilo, ko je vozil po tleh proti hangarju, to povedo in še marsikaj drugega. Tako dobi zapis pravi smisel in hvalabogu, ni v ničemer podoben slovenskim športnim komentarjem, kjer dajo vsi vse od sebe, pa kar bo pa bo in se trudijo povedat s čim več besedami čim manj, ki prekinjajo neko svojo banalno misel, ki ji ne znajo slediti, s premorom in besedico JA, in so polni šablon, po katerih lahko samo še bruhaš, seveda, če skušaš razumsko sprejeti vsebino, ki je ni.

Pogled na pokrajino okrog jezera Taupo v ozadju nacionalni park Tongariro Foto G Petrovič

Osebno me veseli, da lahko sledim tudi Davidu Hirstu, ki je s svojim videom komentiral WGC v Benalli 2017, kasneje je napisal še nekaj prispevkov za Opensoaring, in sploh je pokazal, da je šport vendarle samo šport in da se lahko celoti, ki ji pravimo jadralno letenje, tudi nasmejimo in da na tekmovanju niso samo tekmovalci. David, ki je v isti osebi še napovedovalec vremena, je tako vendarle dočakal svoj trenutek, ko se lahko na tekmi z najboljšimi na svetu pomeri tudi sam – ne z vsemi, pač pa je tu Kawa, ki je v Benalli iz petnih žil in veliko taktične domišljije ugnal japonskega konkurenta.

Letališče in jezero Taupo v ozadju Foto G Petrovič

Če se še vrnemo k potezi organizatorjev in Sebastiana Kawe, ki daje pilotu na drugem sedežu vpogled v svoje dojemanje jadranja, ali kot je zapisal John Etches: Sebastian has very kindly offered to take aspiring competition pilots with him during the contest, so hopefully some of his magic can be passed on, and more pilots will be inspired to fly cross- country. Kako sploh bi lahko neko tekmovanje osmislil še bolj? Zelo težko. Seveda si ne morem kaj, da se ne bi spomnil, s kakšnim nezanimanjem so v nekem slovenskem klubu sprejeli Kawo s pojasnilom »Takšni smo pač«, ko je prišel, da bi opravil let ali dva. A da ne bo pomote, takrat je Kawa dobil skoraj vse, kar je rabil, zagotovo pa ni bil deležen pozornosti, na katero se najbrž požvižga, a zdaj razmišljam o tem, kaj se je nam izmuznilo med prsti. Morda še opazili nismo. Res, takšni smo pač. No, v resnici je tako, kot je dejal makedonski kitarist Vatko Stefanovski, ki zatrjuje, da nima skrivnih igralskih prijemov in javno pokaže, kako igra, vendar zna samo on izvabiti iz inštrumenta prepoznaven zvok. Kot Kawa.

Huka Falls – na reki Waikato tik za jezerom Taupo Foto G Petrovič
Share.

Leave A Reply