Poznanstva in prostranstva – Polet na Poljsko (IV)

0

(OPENSOARING, 19. avgusta, besedilo Nuša Komplet Peperko)

Na poti z Baltskega morja se mi v grlu prvič pojavi cmok, ki nepreklicno naznanja, da se vračamo proti domu. Z vračanjem ni čisto nič narobe, le čas in njegova nepovratnost se tako strašljivo hitro ostri.

Peljemo se proti Mazuriji in sami to prostranstvo imenujemo kar jezerski kompleks nekdanjega ledenika. Miha je Mazurijo ozrl iz zraka že na evropskem prvenstvu v jadralnem letenju v Litvi davnega leta 2009, ko je v duo discusu letel z bratom Ivom.

Za kratek prigrizek se ustavimo na nepomembnem postajališču ob avtocesti in ogovori me prijazen gospod.

»Od kod ste?«

»Iz Slovenije,« mu odvrnem in potem sledi dokaj pogosto nadaljevanje:»Imam prijatelja iz Slovenije…« »Ja,« mu odvrnem v mislih še preden dokonča stavek, »res nas je samo dva milijona, a vendar se vsi med seboj ne poznamo.« Potem omeni Iva Boscarola in proti nama v tistem trenutku stopi Miha s kavico v roki in evo, sta že skupaj. Dva pilota, kar tam sredi parkirišča. Beseda da besedo in pilotu žirokopterja je ime Andrej.

Andrejev žirokopter

Mazurija

Popoldan prispemo do jezera Taborz blizu vasice Lukta. Po jezeru do piknik prostora, kjer se odločimo preživeti noč, s čolnom pripluje štiričlanska družina, dva dečka sta nekoliko starejša od Rose in Jaroša. V neverjetno spokojni tišini se igrajo na plaži in z nežnim šepetom se jim okuženi pridružimo še mi. Labodja družina, ki pripluje za njimi, le še doriše okvir idiličnega popoldneva, ki se prevesi v večer ob ognju in pečenju koruze. Nujno je potrebno omeniti, da smo na tem mestu prvič (in kot kaže) zadnjič napihnili naš kanu pospravljen v 20-kilogramski vreči, ki jo že tri tedne prestavljamo sem in tja po Milici – vsak dan ven in nazaj noter in spet ven in noter in ponoči jo pokrivamo, da je ne dobi vlaga ali pa brišemo vsako jutro, da ne bi vreče z dragocenim (in težkim!) tovorom zadela gniloba.

In, a sem že povedala, da me v naši mini Milici rahlo nervira vse, kar nepotrebno prevažamo s seboj? Kako me torej šele ta vreča s čolnom?! No, tudi naše enkratno izplutje ni bilo prav idilično, ker sta otroka po desetih minutah na kanuju začela vreščati in Mihovo nebo so zagrnili temni oblaki, ki so napovedovali hudo nevihto. Po pol ure smo se torej obrnili in potem še naslednja dva dni izvajali vse prepotrebne ukrepe proti gnilobi zares mokrega kanuja.

Prva noč v Mazuriji

Kakorkoli, naslednji dan smo taborili, spet na divje, ob Okroglem jezeru, tokrat z obiskom štiričlanske družine (dve deklici nekoliko starejši od Rose in Jaroša), ki pa so bili brez dvoma še bolj glasni in vreščeči od nas in kraval se je tako stopnjeval v štiri nagce, ki so dirjali po plaži, da se je prašilo vse naokrog. V Mazuriji preskočimo vsa letališča ob poti. Le ta niso tako jadralno usmerjena, nimajo prostora za šotore, nekatera niti hangarjev ne, veliko je zasebnih stez. Preskočimo tudi vse kampe ob poti, ker je ogromno čudovitih prostorov za preživeti noč sredi miru neokrnjene narave.

Elk – Los

Tretji dan potepa po Mazuriji se začnejo ob cesti pojavljati table – opozorilni znaki za losa. Elkv britanski angleščini pomeni los in Elk je tudi najbolj južno mesto Evrope, kjer se le-ti še pojavljajo, potegne sklep Miha in se obenem prelevi v pravega elk hunterja. Prepričan, da bomo videli vsaj enega, ga kliče: »Naš elki, elki naš.«Tretjo noč preživimo na robu Biebrzanskega narodnega parka, ob ruševinah vojaških bunkerjev v vasici Osowiec. V teh divjih nočeh mi v ušesih zazveni vprašanje prijateljice Vite pred odhodom na pot: »Pa kako temna je noč v divjini?« Zdaj bi ji odgovorila: »Ob polni luni je čudovito polna senc.«

 

Narodni park

Zalezovanje elkov nas sili v to, da takoj zjutraj spakiramo Milico in brez zajtrka švignemo na pot, ki pelje naravnost skozi osrčje narodnega parka. Ko drugič močneje zakruli v želodcih, se nam ob cesti prikaže lovska koča, postojanka za opazovanje 270 vrst ptic tega narodnega parka. Zen glasba, kraljevski zajtrk, ki Miho spet obsije s takšno milostjo, da si zaželi ves dan opazovati ptice. Komaj ga utirimo nazaj na elke. No, kljub vsem naporom, elkov Miha, žal, ni videl. Otroka sta za vsakim grmom brez težav ozrla kakšnega, jaz pa tudi, ko sem bila v žaru boja vsaj nekaj svetih trenutkov prepričana, da nam po cesti naproti prihaja ogromen elk, a bila sta le dva počasna kolesarja.

Povabilo

Nisem povedala, da ima Andrej, pilot žirokopterja iz postajališča ob avtocesti, zasebno letališče, kajne? Prav veliko nismo premišljevali, ko nas je povabil na obisk in že smo se peljali proti letališču JV od Varšave, v vasici Ostrybor, kjer smo naslednje dve noči preživeli v njegovi hiši z najlepšim razgledom iz dnevne sobe. Na letališko stezo, seveda. Miha je letel z žirokopterjem, Jaroš vozil pravega bagra, Rosa pa se je naigrala z igračami njegove vnukinje. Jaz pa, kdo bi si mislil, sem bila zelo vesela pralnega stroja in opremljene kuhinje in hladilnika.

Jaroš na bagru

Konec poti?

Pofočkali smo se na vojaškem letališču Swidnik, V od Lublina, kjer je, pred skoraj petdesetimi leti z jadralnim letalom po 500-kilometrskem preletu, pristal Ferenc. Na tem letališču kaj več od dokazne fotografije nismo uspeli postoriti, saj je sodobno mednarodno letališče, kjer sicer domuje tudi aeroklub, obdano z ograjo in skoraj nedostopno. Še isti dan se tako odpeljemo na naše zadnje poljsko letališče, letališče Turbia pri mestu Stalowa Wola, kjer je letos maja potekalo tudi evropsko prvenstvo v jadralnem letenju. V polnem klubskem hangarju nas čaka sreča v podobi pilota Tomaža, ponosnega lastnika Muche Standard s tovarniškim imenom SZD-22 predelave tipa C. Njegova Mucha je obnovljena z identičnimi materiali in tovarniško barvno shemo, oranžna, z belo črto in črnim napisom in izgleda, kot da je pravkar prišla iz tovarne. Za nekaj sto serijskih številk je starejša od te, ki jo iščemo, pove Tomaž, ki mimogrede pojasni tudi vse oblikovne detajle razvoja tega letala. Zdaj čakamo le še na neuradno poizvedbo v poljskem registru letal o lokaciji Muche SP-2268. Med čakanjem se nam na letališču obeta prava poljskaveselica ob koncu žetve z glasbo, žarom in zabaviščnim parkom.

Swidnik
Share.

Leave A Reply