Oaza Biala Podlaska nas je pozdravila:  Witamy

0

(OPENSOARING, 9. Julija 2018, besedilo in fotografije Niko Slana)

Witamy – dobrodošli!  Tako vas ob prihodu na nekdanje veliko vojaško letališče, ki ga je nekoč uporabljala Luftwaffe, kasneje pa ruska vojska in na koncu Poljaki, danes pa jadralci, pozdravi napis na veliki dvonadstropni stavbi s kontrolnim stolpom v dveh etažah. V kontrolnem stolpu ni ničesar več, bolj ali manj prazno je tudi zgornje nadstropje, v prvem pa je niz manjših in večjih sob s skupnimi vojaškimi ležišči, velik klubski prostor, kuhinji, prostorne sanitarije in kopalnice ter pisarne. Tu so nastanjeni jadralci. Nekdanja vojaška zapuščina hladne vojne zdaj pripada LOT-u, športnemu klubu poljske letalske družbe ter mestu Biala Podlaska, pa vojnim veteranom. Levo krilo pritličja je spremenjen v letalski muzej in prikazuje, kaj se je dogajalo na tem mogočnem letališču in tudi širše na Poljskem.

Ivo Ropret in Roman Kielpikowsky

Roman Kielpikowsky (63, AK Rybnik), umetnik in slikar, zdaj v pokoju, sicer pa učitelj letenja in navdušen nad starodobnimi letali, je, za njemu podobne ljubitelje letalskih starin iz Poljske, Češke in Slovenije, pripravil srečanje, katerega skupni imenovalec je bilo letenje z avtomobilsko vleko.

Z leve fotograf Zbigniew Kolowrotkiewicz , vodja muzeja Mariusz Koziol in Boris Kožuh

Boris Kožuh je poskrbel, da je vse delovalo kot je treba, za avtomobila, vlečne vrvi in kljuke. Tako je ekipa nekaj dni uživala ob vleki stare Olimpije in novejšega poljskega letala Bocian, v ospredju druženja pa je bil tudi naskok na višinski svetovni rekord z avtomobilsko vleko. Po zaslugi letošnjega druženja je bil resda zabeležen nov rekordni dosežek z višino 762 m (Jiri Lenik), toda, kot zatrjuje Boris Kožuh, je bilo v Biali Podlaski to le uvodno spoznavanje s fizikalnimi in letalnimi značilnostmi tovrstne vleke, ki v Sloveniji in tudi v Evropi nima tradicije, čeprav je marsikje prisotna.

Priprave Olimpije na vzlet

Na travnati in asfaltni stezi v Biali Podlaski sta tokrat sočasno leteli dve skupini jadralcev, ena iz Rybnika in druga najbrž iz domačega kluba, vsaka na svojem delčku neznansko velikega letališča in prav nič se nista motili, poleg pa smo svoj lonček pristavili še starodobniki z avtomobilsko vleko. Vse je delovalo kot je treba. Morda se še spomnite prispevka v Opensoaringu o višinskem svetovnem rekordu v vleki z vitlo (1852 m)?  

http://old.opensoaring.com/Blog/Blog_2016/blog_p.html 

Bocian in Perkoz (na tleh)

Prijazni organizatorji so nam omogočili, da smo tudi sami preizkusili delček te slasti, saj so nam zadnji dan bivanja omogočili vlek do višine 1000 m in z letalom SZD Perkoz – 54-2 povezano z akrobatskim programom. Jadralec skoraj ne more verjeti, da se vzpenja pod nebo s takšno hitrostjo in do takšne višine. Najbrž je prav rekordni vlek z vitlom navdušil Borisa Kožuha, da se je lotil raziskovanja, kakšno višino bi bilo možno doseči z avtomobilsko vleko. Že nekaj letošnjih prvih letov in vzponov na višino 700 m ga je navdalo z optimizmom, da so smo bili vsi v napetem pričakovanju rekordne višine. Bistveno je podaljšal vlečno vrv in pripravil še marsikaj, vendar se je izkazalo, da vse to ni bilo dovolj. »Zdaj vemo, kako se zadeve lotiti drugače, vemo, kaj vse moramo še izpopolniti, da bi dosegli cilj, ki smo si ga zadali. Naloge se bomo znova lotili letos v jeseni,« pravi Boris, ki je mesto pilota prepustil Jiriju Leniku (AK Rana).

Jiri Lenik in Olimpija

Obisk poljskih jadralcev v Bieli Podlaski je bil tudi sicer zelo zanimiv. Sam sem okusil jadranje s šolskima jadralnima letaloma Bocian ter z dvosedežnim SZD Perkoz – 54-2. Bocian me je navdušil s svojimi prijaznimi letalnimi značilnostmi in pohlevnim značajem in samo čudim se lahko, da ga v slovenskih aeroklubih ne poznamo. SZD Perkoz-54-2 pa je, v primerjavi z Bocianom, precej zahtevnejše letalo, namenjeno tudi akrobatskemu šolanju in od začetnika zahteva več spretnosti. V klubu BB Aero, ki sicer domuje v Rybniku, kljub vsemu šolajo svoje učence s Perkozem. No, tudi v mnogih klubih zunaj Poljske so spoznali prednosti jadralnega letala SZD Perkoz 54-2, v tovarni v Bielsko Biali imajo proizvodnjo teh jadralnih letal zapolnjeno za dve leti.  

Vzletna steza po kateri so nekoč hrumele pošasti

Pred upravno letališko stavbo v  Bieli Podlaski, ki je že dolgo namenjena civilni rabi, visi jambor s poljsko zastavo. Nedavno sem omenjal slovensko zastavo na letališču na Ptuju, Gregor Petrovič mi je, v zvezi z njo dejal, da pogreša na slovenskih športnih letališčih prav to znamenje državne pripadnosti, predvsem iz domoljubnih razlogov. Pred odhodom iz Biele Podlaske sem se zapletel v pogovor s človekom v vojaških hlačah, najbrž je bil vojaški veteran, ki je užival svoj trenutek miru na starem kavču pred vhodom v veliko stavbo, ki vabi utrujene, da ga uporabijo. Ja, tudi vojaški veterani imajo na letališču v Bieli Podlaski svoj urad. Zanimalo ga je, od kod smo prišli in ko sem mu povedal, se je razveselil slovanske sorodnosti. V slovansko skupnost sem neprevidno uvrstil še Ruse, a mi je jasno povedal, kaj si misli o njih. So preblizu in preveč slabih izkušenj so imeli z njimi v svoji nedavni zgodovini. Poljak je imel prav. Sicer pa so bili do nas korektno prijazni. Med letenjem so domači  jadralci na štartu želeli imeti nadzor nad dogajanjem in so nam to povedali. Kaj pa naj bi drugega? Razumljivo.

Prav zdaj v Ostrowu poteka svetovno prvenstvo, Poljaki so se na FB predstavili s skupinsko fotografijo, v belih srajcah, samo s poljskim grbom. Nekdo je Sebastina Kawo vprašal, kje so oznake sponzorjev Piotr Krakówka, vodja ekipe, mu je odgovoril: »Polska flaga i orzełek w koronie to najważniejszy, kluczowy ‘sponsor’ …« Ja, Poljaki vedo, kaj je domoljubje.

Olimpija v Biali Podlaski

Ko v uvodu naštevam vsebine Biale Podlaske, ne morem mimo osebnega občutka, da sem za trenutek hvaležen Borisu Kožuhu, ki me je prepričal, da sem obiskal  kraj, v katerem je še nekaj zgodovine in kjer sva se z Ivom Ropretom zabavala z uporabo časovnega stroja s pomočjo katerega sva videla in slišala ljudi v nemških uniformah in njihova letala, pa ruske Mig-e, baje jih je bilo v nekem obdobju na črti čakanja (na kaj?), ki jo je osvetljevalo 65 reflektorjev, ki se še danes dolgočasijo na visokih stebrih in že dolgo niso občutili električne napetosti, kar 180 in poljske vojake in njihovo letalsko mehanizacijo.

Častitljivo znamenje poljske vojske iz muzejske zbirke

Vse je bilo namenjeno vojaški igri, kot je dejal Ivo, ki ji ni videti konca. Obisk Biale Podlaske je bil vstop v oazo miru, ki bo nekoč izginila. Vesel bom, če se motim in če se bo to zgodilo čim kasneje, kajti v Biali Podlaski so trenutno prisotne vsebine, katerih pomemben del pripada jadralnemu letenju in ljudem, ki jih ne združuje ideologija temveč veselje do jadralnega letenja. Edine štiri vleke z Dinamikom so v teh nekaj dnevih opravili za Klemna Omana, podaril pa mu jih je Boris Kožuh, saj je bil pomemben člen pri izpeljavi obiska na Poljsko, a sam ni letel. Vse druge vzlete je omogočilo mogočno vitlo WS02JK.  Ja, vesel sem bil, da sem spoznal oazo Bialo Podlasko.

Vitlo WS02JK odhod na delovno mesto
Share.

Leave A Reply