Mojih prvih 20 (II) –  Jantar, ukrajinski Blanik in Olympia 2b

(OPENSOARING, 10. septembra 2019, besedilo Boris Kožuh, foto Niko Slana)

Nekoč, davno, sem na nekem letališču na Češkem videl lepo jadralno letalo. Naredilo je name vtis, saj takrat že dalj časa nisem letel. Nanj sem skoraj pozabil, ker so se mi pač spremenile življenjske razmere. Sploh nisem spremljal dogajanja v jadralnem letalstvu in niti na pogled nisem poznal sodobnejših plastičnih letal. Tudi tega nisem vedel, da so v Jugoslaviji že bili Cirrusi in DG 100. Potoval sem po tedanji Češkoslovaški in po naključju zavil na neko letališče. Piloti so se pohvalili z novim jadralnim letalom – bil je Jantar, verjetno enka.

Veliko pozneje sem se spomnil letala Jantar. Ker so se razmere v Sinju slabšale in je kazalo, da bomo izgubili letališče – to se je na koncu res zgodilo, je postala zame Lietuva nepraktična. Že tako je zasedala tretjino hangarja, ki pa povrhu kmalu niti ne bo več naš. Odločil sem se za 15-metrsko jadralno letalo. Rusi so želeli prodajati tudi Jantarje in ker sem imel z njimi same dobre izkušnje, sem sprejel njihovo ponudbo za Jantarja 3. Spet je imela glavno vlogo cena. Lepega Jantarja z malo naleta sem dobil za približno deset tisoč mark.

Ker so po ruskih predpisih morali zamenjati krmilni mehanizem krilc, so imeli njihovi Jantarji veliko estetsko hibo. Na krilih so naredili luknje in zamenjali kolesca mehanizma. Luknje so sicer strokovno zaprli, a so na krilih ostali temni krogi v velikosti manjšega krožnika. Zato ga je Volodja pripeljal kar na Češko, k mojemu prijatelju Vlasti Picki. Ta je letalo brez plačila prebarval na novo. V zameno je Jantar ostal nekaj let pri njem, jaz pa sem hodil k njemu v Jindrychov Hradec na letenje. S tem letalom sem potoval po Evropi. Naredil sem tudi 500-kilometrski prelet, za kaj več pa nisva bila sposobna. Veliko sem z njim tudi akrobatiral, saj Jantar zmore vse. V akrobacijah me je naučil previdnosti. Bil sem vajen akrobacij na Blaniku, a Jantar je bil nekaj drugega. Zaradi boljše aerodinamike je naglo pridobival hitrost in zahteval natančno upravljanje po globini. Pri Blaniku si lahko štel sekunde med gibi palice, tukaj pa ne. Seveda so mojega Jantarja preizkusili vsi, kamor sem prišel; tudi moji učenci v Sinju. Dolgo so me prepričevali, da ga oni bolj potrebujejo kot jaz. Na koncu so me pregovorili in sem jim ga prodal. Ta Jantar še danes nastopa na evropskih in svetovnih prvenstvih. Tudi letos je nastopil na evropskem prvenstvu v Prievidzi.

Moje naslednje srečanje z Lietuvami in Jantarji je bilo v Ukrajini. S Sašo sva šla v Rivne, kjer se je Saša prešolal na Wilgo in se učil vleči jadralna letala. Od enosedov so imeli dve Lietuvi in pet Jantarjev. Bili so vsi trije Jantarji: enka, dvojka in trojka. Najprijetnejši je za letenje je bil Jantar 2.

Za njihove pilote sem imel predavanje o vleki z vitlom. Pri njih so pred drugo svetovno vojno imeli vitla, pozneje pa ne več. Socialistična država je dajala klubom skoraj neomejene količine bencina in veliko motornih letal, tako, da vitla sploh niso bila potrebna. O vzletu z njimi so vedeli samo iz knjig. Ker je Sovjetska zveza prav takrat razpadala, so se pri njih razmere zelo spremenile. Za vitlo so mi ponudili enega Blanika. Na Češkem sem našel vitlo, Vlasta Picka je naredil generalko in naslednje leto sem krenil z vitlom v Ukrajino. Že pot bi zaslužila samostojno pripoved. Bila sva dva, vsak s svojo prikolico. Na levi nogi sem ujel Matijo Žnidaršiča in ga pregovoril, da gre z menoj. Opisal sem mu vse zanimivosti in lepote letenja v Ukrajini. Niti sam se nisem zavedal težav odprave, še manj pa Matija. On je vlekel prikolico za Blanika, jaz pa za vitlo. Imel sem avtodom, majhen češki tovornjak Avio, ki ga je omenjeni Picka sam predelal v avtodom.

O Picki bi bilo treba napisati roman. No, torej, za Avio je bila pripeta tovorna prikolica in na njej vitlo Herkules 2, težko skoraj dve toni. Pri nas teh vitel nismo poznali, saj so k nam v šestdesetih letih prišla vitla Herkules 3, z dieselskim motorjem. Vitlo Herkules 2 je imelo bencinski motor in ni bilo samohodno. Čehi so ga hvalili bolj kot novejšega Herkulesa 3. Imelo je malenkost manjšo moč, a je zelo naglo povečevalo vrtljaje in so bile vleke višje.

Menil sem, da bo najina odprava turistična: prideš na mejo, poveš cariniku, da je na prikolici vitlo in zadeva je rešena. Nikdar nisem prevažal nič podobnega. Seveda sem pogosto vlekel jadralno letalo, vitla pa nikoli. Spet je imel prste vmes Picka. Nekaj let prej mi je iz Češke pripeljal v Sinj moje vitlo Herkules 3, brez kakršnihkoli zapletov na mejah. Dogovorila sva se po telefonu in čez nekaj dni sem iz Blanika na pobočju videl na ploščadi pred hangarjem nekaj velikega in rdečega. Bilo je to moje vitlo. Mislil sem, da bo tudi tokrat vse teklo brez zapletov. Potovanje sva začela spodbudno in z lahkoto. Nič niso zahtevali od naju. Odpreš okno, daš cariniku potni list in poveš, kaj je na prikolici. Niti dokumentov od vitla niso zahtevali. Edina težava, ki sva jo imela z Matijo, je bila potovalna hitrost. Avia z vitlom ni zmogla več kot 60 km na uro, na prehitevanja sva pozabila.

Na srečo ima Matija dobre živce in je mož beseda. Če je rekel, da gre zraven, je ostal zraven! Prvi dan se je vse zdelo dobro in lepo. Po dveh dneh potovanja si je že Matija marsikaj mislil o meni in o odpravi, da tretjega dne niti ne omenjam. Ko sva prišla na ukrajinsko mejo, se je pesem spremenila. V vrsti za osebne avtomobile je ostal samo Matija, mene so usmerili med tovornjake. Matija je imel prazno prikolico in je čakal samo šest ur. Jaz sem moral zapeljati na konec neskončne vrste tovornjakov. Vrsta se je vlekla več kilometrov in v dolgih vijugah. Cesta se je vila tja in nazaj. Jaz sem stal na koncu vrste a deset metrov levo od mene sem na nasprotnem pasu videl začetek te iste vrste.

»Oh, ko bi jaz bil že tam!« sem si govoril na glas. In res – tam je bil mostiček in na njem tovornjaki niso smeli stati. V vrsti je bil precep. Skočil sem iz Avie, stekel k prvemu tovornjaku za mostičkom in ga prosil, da me spusti v vrzel pred seboj. Strinjal se je, če me pustijo še vozniki, ki so stali za njim. Vsem sem pojasnil, da nisem prevoznik in poklicni voznik, da sem le športnik in grem na letališče, kjer bomo leteli z jadralnimi letali. Ni bilo težav, stekel sem nazaj čez cesto in zapeljal nekaj kilometrov naprej do ovinka in nato nazaj do mostička. S tem sem privarčeval vsaj en dan čakanja. Prava muka me je šele čakala. Ko sem končno prišel na vrsto, se je izkazalo, da postopek za uvoz vitla precej zapleten, predvsem pa ga nisem poznal. Cariniki so samo kričali, češ, če ne veste, kaj je treba, kaj sploh hodite sem. Ker znam rusko so mi moji sotrpini, poklicni vozniki tovornjakov, prijazno pojasnili približno 15-stopenjski postopek. Opisal bom samo eno točko. Prišel sem v neko pisarno, recimo, št. 7, tam je uradnik pregledal papirje in zahteval potrdilo, da moj »tovornjak« ne pušča oljnih madežev. Ne vem, če kje na svetu takšna potrdila obstajajo, zato sem se lahko samo čudil. Nezadovoljni uradnik mi je dejal, naj ga počakam pri vozilu, da bo sam pregledal. Ko je čez tri ure prišel, je pogledal pod avto in nezadovoljno ugotovil, da olje nikjer ne kaplja. Manj kot dve uri je še trajalo, da sem dobil pečat št. 7 in sem lahko šel naprej v pisarno št. 8. Podobno je bilo v vseh pisarnah. Pozneje so mi vozniki povedali, kaj bi bil moral storiti. Moral bi takoj vprašati: »Koliko bi stalo, če ne bi šli pogledati k vozilu?«Cena je bila med desetimi in dvajsetimi dolarji in pečat dobiš takoj, brez čakanja. Žal mi je bilo Matije, saj sta bila za nama že polna dva dneva potovanja, poklical sem v aeroklub, da bo Matija prišel prej in naj mu kar pripravijo jadralno letalo. Tako se je Matija napotil naprej sam, jaz sem urejal zadeve na meji. Bilo je jutro, Matija pa je imel še dvesto kilometrov poti.

Matijino potovanje po Ukrajini do letališča je najboljši del pripovedi. Moral je po magistralni štiripasovnici do mesta Rivne in še naprej, približno 30 kilometrov do odcepa za vas Malinovka. Odcep je bil na začetku mesteca Gošča. Napisal sem mu v ruski cirilici ГОЩA na list papirja. Po petdesetih kilometrih ni bilo nobene Gošče in Matija je zavil nazaj. Tudi nazaj grede je ni bilo in ko je prišel skoraj do Rivna, se je spet obrnil. Ko se je približal nekem križišču, je nizko nad cesto videl krožiti Wilgo. Ko se je ustavil, mu je Wilga nakaza smer, kamor naj pelje in ga spremljala do druge točke, kjer je spet moral zaviti. Na letališču so vedeli, kdaj mora Matija priti in, ker ga ni bilo, je upravnik Jura Lisicin sedel v letalo in iz zraka poiskal izgubljenega Matijo. Ni mu bilo težko, saj je Matija vlekel dobro vidno oranžno prikolico za Blanika. Pokazal mu je pot in čez pol ure je Matija že bil na letališču Voronov in tudi sedel je že v Jantarju.

Zakaj Matija ni našel Gošče prvič in niti drugič, ko je prišel iz druge smeri? Mogoče ne bi našel svojega cilja niti tretjič. Table za Goščo sploh ni bilo, bil pa je trideset metov visok obelisk,  podoben tovarniškemu dimniku in na njem so bile navzdol nanizane črke ГОЩA. Kdo bi pa gledal vsak steber, dimnik ali kaj takega?

Kdor je bral spomine ruskih pilotov iz druge svetovne vojne ve, kako različne naloge so opravljali piloti z različnimi letali. Naj omenim samo primer z znanim šolskim letalom PO-2, počasnim dvokrilnikom s sedežema za učenca in učitelja. Ta letala so celo ponoči bombardirala nemške položaje, ob mnogih drugih nalogah. Vsak general pehote je imel lastnega PO-2 s katerim je letel na položaje svojih enot. Da, res je, pehotni oficirji so ga lahko leteli, saj je bilo upravljanje zelo preprosto. Šolanje je trajalo samo nekaj letov. PO-2 je zelo podoben moji Olimpiji: sama vzleti, skoraj sama leti po zraku in kroži ter pristane na vsakem travniku. No, Jura Lisicin in Matija sta skupaj izpeljala nekaj novega: iskanje iz zraka in usmerjanje proti letališču. Tega do takrat ni bilo.

Poleg vsega lepega v zraku in na letališču sem bil tudi sam udeležen v nenavadnem dogodku. Matija se je moral prej vrniti domov, dokumenti za Blanika pa še niso bili pripravljeni. Nič posebnega, boste pomislili. A to je bila Ukrajina in ne Slovenija. Matija je prišel v Ukrajino z eno prikolico, sedaj bi moral oditi z drugo – tisto prazno od vitla. To pa v Ukrajini ni bilo mogoče. Zato sva z dvema praznima prikolicama morala skupaj do meje. Prestopila sva mejo, vsak s svojo prikolico. Za mejo sva prikolici zamenjala, saj sem jo jaz potreboval za Blanika. Matija se je odpeljal proti Sloveniji, jaz pa nazaj v Ukrajino. Ker je šlo za na videz preprosto zadevo, sem površno izpolnil tiskovino pri ponovnem vstopu. Dolarjev, ki sem jih imel s seboj nisem niti preštel in sem zapisal kar neko številko. Nisem skrival, le površen sem bil. Tudi vsoto, ki so jo našli pri meni, bi smel imeti, le zapisati bi jo moral. Imel sem 1300 dolarjev, zapisal pa sem 1100. Vzeli so mi vse in mi za teden dni pozneje vročili poziv za sodišče.

Letenje v Ukrajini je bilo pravo veselje. Rivne je v ravnini, ki se razteza stotine kilometrov v smeri vzhod-zahod. Kadar je dobro termično vreme, takrat je povsod dobro in lahko se zaneseš na termiko. Vprašal sem jih, koliko denarja naj imam seboj na preletu, za primer, če bom pristal v polju in bi potreboval pomoč. Rekli so mi: »Kakšen denar neki, kaj naj delajo z denarjem, če je najbližja trgovina šest ur daleč. Vzemi dve steklenici vodke, pa si te bodo zapomnili na dolgo. Še leta bodo pripovedovali o pilotu, ki je vodko prinesel z neba«.Naredil sem tako, a sem imel srečo in mi ni bilo treba pristajati zunaj letališča. Na poljih smo pristajali samo za vajo in vsakokrat je po nas prišel upravnik Jura z Wilgo. S polja nisem vzletal vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja. Jadralna flota je štela devetnajst ali dvajset Blanikov in sedem enosedov. Vseh Blanikov niti niso sestavljali vsako sezono – sestavili so jih le toliko, kolikor so jih potrebovali. Ostali Blaniki so čakali razstavljeni v hangarju. Imeli so samo en hangar in že razstavljena jadralna letala so ga zapolnila. Vsa motorna letala so bila vse leto zunaj, jadralna pa samo v sezoni.

Ko sem končal z letenjem in je bilo vse pripravljeno za prevoz Blanika, sem se napotil proti meji. Tisti dan naj bi bila razprava na sodišču. Na srečo sta me do meje spremljala upravnik Lisicin in še en učitelj letenja s svojim avtomobilom. Uro pred določenim časom sem šel pogledat, kje je sodišče, prijatelja sta me tačas čakala v edini gostilni. Vstopil sem v dvonadstropno stavbo sodišča. Vsa vrata v vseh nadstropjih so bila zaklenjena in nikjer nikogar. Ko sem že bil pri izhodu so se odprla vrata in nek moški me je vprašal, kaj iščem. Pojasnil sem mu, izkazalo se je, da je advokat. Ponudil mi je, da me bo branil na sodišču za plačilo 200 dolarjev. Mislil sem si: kaj mi je potreben advokat, saj znam sam povedati, kaj se je zgodilo, dvesto dolarjev pa tudi ne najdeš na cesti. Zahvalil sem se mu in odšel do gostilne. Povedal sem, kaj je bilo in takoj sta planila: »Takoj nazaj, vzemi advokata, ker boš sicer izgubil zadevo in ves denar.« Ubogal sem, a cena je bila že 300 dolarjev. Edini popust je bil, da mi ni bilo treba plačati vnaprej, pač pa, ko mi vrnejo moj denar. Sodna razprava je bila, kot v gledališču. Najprej je sodnik prebral zapisnik, nato je besedo dobil moj branilec. Pol ure je pripovedoval o meni, čeprav ni vedel ničesar. Preprosto si je izmišljal vse mogoče, da bi me prikazal v dobri luči. Govor je imel naučen in napisan že vnaprej, za vse možne primere, spreminjal je samo imena in glavna dejstva. Ves čas sem imel vtis, da smo na odru v gledališču. Končalo se je z razsodbo v moj prid in vrnili so mi denar. Plačal sem advokatu in se vrnil k prijateljema v gostilno. Nekaj pozneje sta skupaj prišla na kosilo advokat in sodnik. Prijatelji so me prepričevali, da sta partnerja, da je bilo vse vnaprej dogovorjeno in da je pol plačila obdržal advokat, pol pa  je dobil sodnik. Ne vem, ali je res bilo tako, na kosilu sta bila skupaj. Gledališka predstava se je končala z zame srečnim koncem.

Z Blanikom sem se odpeljal do meje. Ker se mi je zaganjač pokvaril, mehaniki na letališču pa ga niso znali popraviti, sem na meji ure in ure čakal s prižganim motorjem. Na srečo so mi pred odhodom z letališča iz bližnjega kolhoza pripeljali dva soda po 200 litrov nafte. Za plačilo je zadostovalo nekaj steklenic vodke. Ni me skrbelo ali bom prišel v Ljubljano ali ne. Lahko bi nadaljeval pot do Grčije, toliko goriva sem imel.

Tako je v mojo jato znova obogatil Blanik. Zaradi znanih težav z zimskim spanjem sem ga posodil v Šentvid pri Stični. Tam je več let dobro služil do svojega žalostnega konca. Neko jesen je še bil v Bovcu in čakal na letenje ob koncih tedna. Ni še bilo novega hangarja in zato je bil zasidran zunaj. Ponoči se je pijanim raftarjem zahotelo vožnje z avtomobilom in najbolj varno je bilo po letališki stezi. V temi so s kombijem trčili v Blanika in ga uničili.

Približno tukaj je ločnica med običajnim pilotom in zaljubljencem v starodobnike. Bil sem na nekem češkem zletu in se spomnil svoje letalske mladosti. Imeli smo dve Vaji, Jastreba, Libisa 17 in Žerjava. Na zletu sicer ni bilo teh letal, a vsa, ki so bila, so bila iz tistih časov. S šolskim jadralnim letalom ŠK-38 (na Češkem izdelano letalo SG-38) sem vzletel z avtovleko in na gumo. Tako se je začelo moje obdobje zanimanja za starodobnike. Celo jesen in zimo sem bral oglase z jadralnimi letali. Našel sem nekaj francoskih letal in si jih šel ogledat v Francijo. Med dogovarjanjem s Francozi sem našel oglas za Olimpijo 2b. Spomnil sem se, da so v Vršcu imeli Olimpijo, tam sem jo nekoč celo videl. Olimpija iz oglasa je bila angleške izdelave. Prodajal jo je Andy – angleški poklicni pilot balona iz Nemčije. Cena, z odlično zaprto prikolico, je bila 3000 takratnih nemških mark. Bolj znanega letala iz zgodovine skoraj ne najdeš. Dogovoril sem se in s prijateljem odpotoval v Nemčijo ponjo. Lastnik mi je povedal, da je v Bonnu, na ulici Adlerstrasse 10 in da je letalo v prikolici na dvorišču pred hišo. Pripeljala sva se pred to hišo, a na dvorišču ni bilo prikolice. Pozvonila sva in prijazni Nemec nam je pojasnil, da on ni Andy in tudi njegov svak ni Andy, da torej na tem naslovu ne živi Andy. Sploh pa ni nič vedel o jadralnih letalih. Iz avta sva poklicala svojega Andyja. Opravičil se je, da zamuja in čez deset minut bo na Adlerstrasse 10. Počakala sva in ga čez dvajset minut spet poklicala. Da pravkar zavija v ulico, je odgovoril. No, pa ga ni in ni bilo. Čez deset minut naju je poklical in se čudil, kje sva. On je že odprl prikolico in potegnil trup ven, a kje sva midva?

Po nekajminutnem pojasnjevanju se je izkazalo, da smo oboji pred hišo na Adlerstrasse 10, vendar mi v Bonnu, on pa v nekem mestecu, 45 km od Bonna. Tega nam prej ni povedal. To je bilo, kot da bi jaz tujcu povedal, da živim v Ljubljani na Jurčičevi 10, izkazalo pa bi se, da živim v Kranju, na Jurčičevi 10. Olimpija je bila v odličnem stanju, registrirana v Angliji in z veljavnim dovoljenjem za letenje. Seveda sva se vračala v Ljubljano z Olimpijo, s čudovitim jadralnim letalom. Za upravljanje je še lažja od Vaje in celo bolj koordinirana. Leti sama, tudi kroži v termiki sama, termike pa skoraj sploh ne potrebuje. Ker ima najmanjšo hitrost 50 km/h, je mogoče z njo pristati skoraj na vsakem travniku. Zavore na kolesu sicer ni, a še bolje zavira s smučko. Po dotiku zemlje je treba potisniti palico naprej, letalo se s smučko nasloni na zemljo in se ustavi po nekaj metrih. Letel sem jo dan in noč in v nekaj letih opravil skoraj 500 ur. Je polakrobatsko letalo, kar sem s pridom izkoriščal na letalskih prireditvah. Ker mi hudič ni dal miru in sem še naprej bral oglase, sem v nekem trenutku slabosti lepo modro-belo Olimpijo prodal. Dobil sem sicer zanjo nekaj manj kot sem zanjo dal, a naletel sem na njej več kot na katerem koli drugem jadralnem letalu. Kmalu se mi je začelo tožiti po Olimpiji, a dolgo vrsto let ni bilo takšnega oglasa. Na koncu sem spet našel Olimpijo, a to je že nova zgodba.

Če štejem še ure na novi belo-rdeči Olimpiji, ga ni letala na katerem bi toliko letel. Z Blanikom imam več startov, ker sem izučil približno 250 učencev, a ur se še zdaleč ni nabralo toliko. Rdeče-belo Olimpijo imam še danes in se ne bom nikoli ločil od nje. Ko ne bom mogel več leteti, bo tudi Olimpija dobila nekaj počitka, čeprav bi lahko letela še desetletja.