Kje je in kam gre? – Aleš Maraž (AK Nova Gorica)

0

(OPENSOARING, 6. decembra 2018, Niko Slana)

Pa je minila še ena sezona, ko na slovenskem jadralskem odru ni bilo opaziti Aleša Maraža (AK Nova Gorica), sicer poklicnega pilota, ki je v minulih letih nastopal na tekmovanjih, predvsem pa je vzbujal veliko zanimanja s svojimi leti iz Ajdovščine proti jugovzhodu. Mimogrede, od Ajdovščine do Livna je 330 km zračne črte in seveda nekaj jadralskih zank. Njegov zadnji krik jadralskega avanturizma z Nimbusom 3 in s tekmovalno oznako A1 je prišel iz Sinja, od koder je napravil nekaj lepih jadralskih izletov do Črne gore in naprej proti Grčiji.

Aleš – prometni pilot

Takrat, bilo je 30. julija 2015, vreme ni sodelovalo, vseeno pa je pristal po 910 km dolgi poti. Kmalu za tem je svoje jadralno letalo prodal. Na letošnjem jadralskem taboru v Sinju so domačini spregovorili tudi o slovenskih jadralcih, spomnili so se Dušana Ivanuša, Franceta Štruklja in Iva Šimenca, ki so s svojimi jadralskimi podvigi segli do njihovega zračnega prostora in spomnili so se tudi Aleša. Slišati je bilo marsikaj, vse pozitivno. Spomnili so se nekaterih okoliščin, o katerih zdaj razmišljajo drugače, kot so takrat in najbrž bi danes ravnali drugače. Kajti Aleš bi najbrž še kakšen dan ostal v Sinju, a se je predčasno odpravil domov. Kdo ve? No, ko bodo v Sinju odprli knjigo največjih jadralskih dosežkov svojega kluba, bo med prvimi z velikimi črkami zagotovo zapisan Aleš Maraž, goriški jadralci pa so, tudi zaradi njegovega renomeja, na travniku v Sinju dobrodošli gostje.

Ob nedavnem klepetu z Alešem v Kinu Šiška, je padlo tudi vprašanje, če si je za kupnino za Nimbusa 3 privoščil morda sodoben avto. Tako kot nekoč Miha Thaler?

»Kje pa, vse kar sem dobil zanj, čaka na boljše čase, ko si bom lahko znova kupil jadralno letalo. Po tem, ko sem odpadel iz solastništva pri Ventusu, si zdaj letalo izposojam, kar pa je po svoje tudi dobro, kajti takrat si vzamem en teden dopusta in ga v celoti namenim jadranju. V Szatymazu mi gredo na roke in moram reči, da je užitek leteti na Madžarskem.«

Na kavi v kinu Šiška

Kako dolgo pa boš še tako stregel svoji strasti do jadranja?

»Čez dve leti in pol bom imel izpolnjene minimalne pogoje za upokojitev. Takrat še ne bom prenehal s poklicnim letenjem. Zaposlitev si bom uredil tako, da bom imel več časa za jadranje. Takrat bom začel bolj razmišljati o lastništvu jadralnega letala, čeprav vedno bolj ugotavljam, da je najceneje leteti s klubskimi letali in na drugi stopnji z najetim letalom. Daleč najdražje je lastniško letalo.«

Kaj pa tekmovanja, te še mikajo?

»Tekmovanja me ne zanimajo več. Za tekmovalno letenje je treba veliko investirati, samo tako lahko letiš sproščeno. Ja, ko si v takšnem razpoloženju, je v zraku dober občutek, ko pa se moraš mučit, ni tako prijetno. Za povsem ljubiteljsko rekreativno letenje velja isto. Ko najamem letalo, rabim dan ali dva, da se prilagodil letalu in terenu. Ko govorim o vlaganju v jadralno letenje, imam v mislih predvsem Boštjana Pristavca in še nekaj jadralcev. Menim, da se je Boštjan še najbolj od vseh posvetil jadranju. Samo tako lahko kaj dosežeš.« 

V Szegedu s sposojenim letalom

Bo tvoje prihodnje jadralno letalo s pomožnim motorjem?

»Zunaj letaliških pristankov sem se naužil in ne predstavljam si več, da bi letel brez te možnosti. Z leti postane človek malo bolj razvajen. Do takrat, ko se bom bolj posvetil jadranju, bi rad preizkusil jadranje v Namibiji ali Južni Afriki.«

Je ostalo v tebi še kaj jadralnega avanturista?

»Letenje iz Ajdovščine do Tomislavgrada in nazaj, pa iz Sinja proti Grčiji, mi je bilo zelo všeč in najbrž se bom na te poti v prihodnosti še vračal. Nekoč bi rad jadral 1000 km v eni smeri. Nad Solunom je športno letališče in to bi bil pravi cilj, a to še zmeraj ni dovolj za 1000 km.  Zdaj, ko nimam več Nimbusa, lahko o tem samo sanjam. Ampak, saj ne bom jutri nehal jadrati.«

Alešev pogled na madžarsko nebo
Share.

Leave A Reply