(OPENSOARING, 23. februarja 2018, besedilo in fotografije Gregor Petrovič)
Preživeli smo že drugo tropsko nevihto, ki nam je grenila življenje na letališču, predvsem pa vidim, da je za jadralno letenje precej bolj ugodno na Južnem otoku. Ampak, ni kaj, živeti je pač treba s tem, kar imamo in povsem možno je, da bom prihodnje leto znova na Novi Zelandiji. Deževni dan iz zadnjega cikla sem porabil za druženje z jadralskimi kolegi in novim znancem iz Toulousa iz Francije, ki se je poslavljal. Člani kluba so mu izročili novozelandsko zastavo s podpisi, potem pa smo se, med drugim, zapodili do slavne Žirafe, ki jo vodi najslavnejši kuhar na Novi Zelandiji, Simon Gault, ki sem ga v svojem Dnevniku že omenil, saj je jadralec. Skoraj smo padli na rit, ko smo ga ujeli v restavraciji in je našo skupinico počastil s pivom, čeprav smo se že pred prihodom v središče Aucklanda temeljito odžejali. Njegova znamenita Žirafa je lokal kot lokal, nič posebnega, a vendarle nekatere vleče njegova prepoznavnost. Spomnil sem se ptujskega lokal Teta Frida, ki je rahlo letalsko obarvan, na steni je velika umetniška fotografija akrobatskega letala. Žirafa ni okrašena z letalskimi simboli, saj Simonu ni, da bi izkazoval svojo letalsko pripadnost.
Utrinek iz Žirafe
Eden od članov je v klub pripeljal Arcusa. Ker ga je uvozil iz Avstralije smo imeli na dvorišču špedicije pravi cirkus. Najprej so s plinom uničili insekte, pajke in podobne skrite prebivalce v notranjosti letala, nato pa smo se, pod budnim očesom inšpektorice, ukvarjali s smetmi, torej raznimi semeni, ki bi lahko padla na novozelandska tla. Bila je temeljita.
Letala se je lotila sanitarna inšpektorica
Ne vem, če sem povedal, da sem svojo letalo DG 100 prodal Mariborčanom. Povedali so mi, da je LC Maribor za jadralce kupil deset transponderjev. Ne vem, kaj naj si mislim o tej investiciji, saj si z njimi, kolikor se pač spoznam, ne bodo prav veliko pomagali, predvsem pa ne v povezavi s svojo kontrolo na mariborskem letališču, ker pač nimajo ustrezne opreme. Zato pa se zdaj v svetu veliko govori o sistemu ADSB, naprava ima GPS sprejemnik in po radijski zvezi pošilja položaj, bolj enostavno kot naveza z radarjem. Tega je že veliko v ZDA, vse kaže da se uveljavlja tudi na Novi Zelandiji. Ob tem se mi zastavlja vprašanje velike investicije. Če letalska kontrola zahteva tako opremo od jadralcev, bi bilo smiselno, da bi tudi sama kaj prispevala za nakup. A če pošteno premislim, je to akademsko vprašanje, saj jadralcev tako nihče ne »šmirgla«. Predvsem pa ne vem, zakaj o tem sploh pišem – Mariborčani so pokazali, kako je treba.
V DD s Korejcem
Pred nastopom slabega vremena sem šolal Južnega Korejca in kasneje še Norvežana iz Osla. Korejec je povedal, da imajo v njihovi državi štiri jadralna letala, za norveškega dijaka, ki je na enoletni izobraževalni izmenjavi, pa lahko rečem, da je kar nadarjen za letenje.
