Gregor Petrovič NZ – list iz dnevnika 5. del; po letalo na polje, s pivom se nagradim sam

0

(OPENSOARING, 1. februarja 2018, besedilo in fotografije Gregor Petrovič)

Zadnjih nekaj dni dogajanje ni posebno pestro. Preživeli smo krajše obdobje slabega vremena, tako da sem bil že rahlo slabe volje. Potem se je vreme vendarle postavilo na noge, a organizacija letenja je slaba. Nedavno smo izgubili dve uri lepega vremena, ker se nismo uspeli zmeniti ničesar. 

Nemec Alain Marcuse in njegov pristanek na njivi

Ja, ta Auckland je nekaj posebnega in klub, v katerem delujem, tudi. Nekako me spominja na slovenske »žabarje«, zdi se mi, da se imajo za nekaj posebnega, za nekaj več. Oni, ki imajo veliko denarja in svoje avione se itak družijo samo med seboj. Vidijo samo sebe. V bistvu je tu vsa ta družba taka, do kluba jim je toliko, kolikor v tem vidijo korist zase. Pa saj sem že zapisal, da tudi avionov ne sčistijo, vlečnega leta pa se tudi nihče ne dotakne, da bi ga sčistil. Razlika med slovenskimi »žabarji« in našimi ni velika, ker Novozelandci še niso zapravili svojega letališča, ni pa rečeno, da ga ne bodo čez osem do deset let. Cene zemljišč gredo v nebo in takšen razplet dogodkov je povsem mogoč. Pač, kapitalizem.

Seveda so tudi izjeme, nekaj jih je, ki za klub tudi kaj naredijo, vendar so ti stara šola, eden od njih je Maurie Honey, ki jih šteje že 82 in še zmeraj veliko leti. Ima dve letali PW5, vsak dan je na letališču in tudi po malem skrbi za okolico, kosi stezo in podobno. Pred dnevi se ga je malo nasekal in že so imeli debato o starih časih, o zunajletaliških pristankih. Svoje CAA ne marajo, tako kot povsod. Najboljša je bila zgodba o njihovem nacionalnem tekmovanju v Matamati, tisto leto je deset dni deževalo, letališče je bilo pod vodo in nekdo se je zabaval s tem, da se je po stezi vozil  gor in dol z »jet« čolnom in že se je z njim začel ukvarjati predstavnik CAA, ki je po službeni dolžnosti spremljal tekmovanje.

Pogled na pristanišče z razglednega stolpa Skytower v Aucklandu

Na kaj vse človek pomisli, ko ni letenja. Ugotavljam, da je komunikacija med Slovani veliko bolj sproščena,  zanimivo je, da je s temi, ki imajo kaj slovanske krvi, lažje vzpostaviti kontakt, saj so načeloma vsi bolj odprti.  Spoznal sem Čeha, piše se Victor Pesek, tukaj je na začasnem delu, klubu se je pridružil lani in je prav fajn ded. Dan ti lahko popestri tudi nekdo, ki pristane zunaj. Pred dnevi, v času tekmovanja, sem šel kakšnih dvanajst kilometrov od letališča iskati Nemca Alaina Marcuseja, ki je emigriral v Novo Zelandijo, sicer pa je po poklicu psihiater. Pristal je kmalu po vzletu. Ampak niti za pivo ni dal. Človek je pozabil, da je prišel iz dežele, kjer se brez piva ne zgodi prav nič. Zato so mi Slovani veliko bolj všeč. Enako ugotavlja kolega iz mojega Aerokluba Ptuj, ki je emigriral v Kanado in se druži pretežno z ljudmi iz nekdanje Juge, saj te domačini ne spustijo v svoj krog.

Nočni pogled na Skytower

Včasih se mi zdi, da imam življenja na Novi Zelandiji že dovolj. Pred dnevi me je spravila v dobro voljo novica, da me bosta konec februarja obiskala brata dvojčka Dejan in Bojan Filipič. Dejan v klubu že leti, Bojan pa se mu bo letos pridružil, obiskuje letošnji tečaj za začetnike.  Prišla bosta za dva tedna, na koncu pa potujemo z istim letalom domov.

Še drugačen pogled na pristanišče
Share.

Leave A Reply