Gregor Petrovič NZ list dnevnika 6. del – »Tukaj kontrola Auckland …«

0

 (OPENSOARING, 10. Februarja 2018, besedilo in fotografije Gregor Petrovič)

Pogled iz stolpa na letališko ploščad

Googlova klepetalnica je fantastična zadeva, ker mi omogoča, da sedim v kontrolnem stolpu velikega mednarodnega letališča v Aucklandu, tako kot vidite na fotografiji, kjer sva s francoskim jadralnim kolegom Hugom iz Toulousa, ki je tudi učitelj jadranja, gosta pri Thomasu Wayanu. On je šef kontrolorjev.

Domišljija ne pozna meja….

Vprašam na Opensoaring, če bi jih zanimal takšen zapis in dobim odgovor, da bi to bilo super darilo ob 10-letnici delovanja spletne strani Opensoaring. Ker urednik misli resno in ker vem, da tega dogodka, obletnice namreč, ne bo obesil na velik zvon in prosil slovensko jadralno občinstvo za všečke, sem se lotil pisanja – lahko bi rekel, tudi iz dolgočasja.

Gregor in Thomas Wayne v CT4 na pot v Matamato

Seveda, saj že nekaj dni opazujemo, kako dežuje, piva je tudi že bilo dovolj in preveč, in ker je Thomas jadralec in klubski pilot, mu je jasno, da lahko nekaj naredi za duševno zdravje obeh gostujočih jadralcev, ki skušava popestriti in predvsem pripomoči k jadralnemu utripu v aucklandskem klubu. Za začetek me je povabil z letalom CT4, ki je nekakšen sorodnik naše UTVE, a je precej boljši, na kratko potovanje v Matamata. Tam sva imela zanimiv program, a sva že pred odhodom zaskrbljeno gledala v zrak in razmišljala ali ima smisel vzleteti v vremenu, ker so napovedali dež. Thomas je najbrž čutil, da bi me razočaral, če ne bi izvlekla letala iz hangarja in tako sva se pač odpravila v Matamata. Na cilju sva ujela še za dve uri postopanja po letališču in potem sva se vrnila – v dežju. Jaz sem letel, Thomas pa je poskrbel za navigacijo. Če nekomu zaupaš, da ve, kako prileteti na cilj, tudi dež ne moti.

Letalo CT4 in Thomas pod klubsko streho

Ker dežja še vedno ni bilo konec, se je Thomas izkazal še drugič, in tako sva s Hugom šla na obisk k trem kontrolorjem, ki imajo kar precej dela, saj nadzorujejo veliko področje, od Južnega tečaja  pa celotno Novo Zelandijo in še daleč na ocean. Kar oglejte si fotografijo, na kateri je označeno delovanje kontrole z letališča v Aucklandu v primerjavi z Evropo in soseščino.

Področje delovanja kontrole letenja v Aucklandu

En sam pogled pove, da obvladujejo izjemno velik prostor. V povprečju imajo po 600 operacij na dan, po 25 vzletov in pristankov na uro, vsaki dve minuti po eno letalo. V kontrolnem stolpu sem pričakoval napeto ozračje, ampak sem se zmotil. Vsi trije zaposleni so bili prijazni in dobre volje, sploh nisem imel občutka, da jih s Hugom motiva. Vzel sem mobi, poslikal in kar iz stolpa poslal fotografije v Ljubljano na Opensoaring. Urednika sem še mimogrede vprašal, če je opazil, da so pogovor s Kawo v angleščini objavili tudi na spletni strani www.streckenflug.at  No, sem vesel, da sem pripomogel k mednarodni prepoznavnosti Opensoaringa, ki je imel z omenjenim pogovorom s poljskim jadralcem rekordni obisk in tudi na FAI so ga zelo pozorno prebrali. To je baje povedal kar sam Sebastian, ki je moral k svojemu besedilu dodati še nekaj stavkov kot mehčalec … Morda bi bilo zanimivo, če bi Opensoaring poskrbel še tudi za prevod pogovora v angleščino z Boštjanom Pristavcem.

V stolpu smo se pogovarjali o marsičem, prav nič pa o sodelovanju kontrole z jadralci. Pa ne zato, ker bi pozabil, ampak ker je vsem jasno, kam in kako visoko lahko gredo jadralci. O tem sem nekaj že napisal. Pomislil sem še na mariborsko kontrolo, ki mi je najbližje. Nisem je še videl od znotraj, za kaj takega sem moral priti na Novo Zelandijo. Tudi v redu. Toliko za sedaj in čestitke na Opensoaring ob 10-letnici. Ko se bo zjasnilo, pa lahko pričakujete še kakšno javljanje z našega travnika.

Tako je pa na letališkem travniku
Share.

Leave A Reply