Gregor Petrovič na NZ – list iz dnevnika 3.del

0

(OPENSOARING, 6. januarja 2018, foto: Gregor Petrovič)

Kmalu po novem letu nas je dosegla napoved, da prihaja tropska nevihta. Nisem vedel, kaj naj bi to pomenilo za naš klub, a glede na to, da smo večino letal, ki so sicer v vozovih in zunaj, pospravili pod streho, bo najbrž že resnejša grožnja za letala, sem si mislil. Dva dni je bilo precej vetra, ki se je vrtinčil iz vseh strani, vmes pa nas je izdatno zalivalo. Vendarle pa ni bilo kaj takega, da bi morali biti plat zvona. Ko je minilo, je bilo še en dan dokaj žalostno vreme.

Ko se je malo zbistrilo smo bili na letališču znova na nogah, saj je bila napoved ugodnega vetra za jadranje nad klifi na zahodni obali. Za avto smo pripeli našega Mad Maxa, to je vitlo, v koloni, ki se je pomikala proti obali, je bilo kakšnih osem prikolic z jadralnimi letali. Fantje, ki dobro vedo, kam je treba iti, so hitro našli primeren travnik, ki ni bil posebno dolg, postavili so vitlo in tako so se naše letalske sile en za drugim spravile v zrak. Travnik, s katerega smo vzletali, je bil na višini 650 čevljev, približno tako visok pa je tudi kakšnih 100 km dolg greben. Vitlo potegne na 200 m in potem se začne jadranje.

Mad Max je pripravljen

Tudi tu veljajo pravila za jadranje na pobočju, a glede na to, da je greben dolg, v zraku ni bilo čutiti gneče.  Sam sem bil v zraku naprej z inštruktorjem, da mi je pokazal, kako je treba, potem pa sva šla v zrak še s klubskim kolegom in dvosedežnim letalom PW 6. Morda sem bil prvi slovenski jadralec, ki je preizkusil jadranje nad klifom. Bolj smeli piloti, torej stari mački, so se spustili na višino grebena in tudi pod njega. Vreme je bilo kislo, vidljivost je bila slaba, na trenutke celo zelo slaba. Ampak, za nas je bilo pomembno, da smo ostali v zraku, pihalo je s hitrostjo od 15 do 30 vozlov.

 

https://www.youtube.com/watch?v=yoaYYZbwOgs

 

Morda bi se še enkrat vrnil k vzletni stezi, ki je bila dolga približno 250 m, brez oznak, saj je bil to navaden travnik. Kljub vsemu je letenje potekalo brez zapletov. Kaj takega v Evropi najbrž ni mogoče, v Sloveniji pa še posebno ne, sploh, če pomislim, da včasih inšpektorje iz JACL motijo malo višja drevesa na robu letališča, pa čeprav so od steze kar precej oddaljena. Novozelandci pravijo, da je to normalno, ker se pač vsi zavedajo, da imajo jadralna letala učinkovita krmila, piloti pa znajo leteti. Zato ni vzroka za paniko.

… in jadralna letala tudi
Share.

Leave A Reply