V četrtek in ne v petek …

0

(OPENSOARING, 14. junija 2019, besedilo in fotografije Niko Slana)

»Kaj bo v petek sodni dan?« primakne Goran vprašanje v Fligeriji, klepetalnici Šaleškega aerokluba, ko se dopisno in navzkrižno sprašujemo, kdaj je četrtkov zbor na letališču. Z Alešem Finkom sva prva, iz vozov povlečeva letali in kmalu je bila na soncu, ki neusmiljeno žge, celotna jadralna jata. Marjan Jandrok je že končal službo s svojim UL. »V višini jug že dobro pribija, pri tleh pa ga še ni prav veliko,« nas seznani. Kmalu ga je dovolj tudi pri tleh. Okoli dvanajste pride pilot Robena.

Prvič, kar sem na tem letališču, povlečejo DG 500 daleč izza steze na travo. Južni veter v Lajšah je poln presenečenj, prvi rotor zagrabi pri hangarju, drugi na koncu steze … »Nikar me več ne kličite za šlep, ko bo pihal jug,« je pilot Robena dejal Jožetu ob koncu svoje prostovoljne tlake, a tako, da ni mogel vedeti ali je bila šala.

Filip Plešnik

Filip je ta dan naredil s Twinom svoj prvi samostojni vzlet v jugu. Od daleč smo ga spremljali do prvega zavoja, ko je naveza zadela na stopnico – navzdol. Dobra šola za oba pilota – spredaj v motornem letalu in zadaj. Čeprav je bilo okoli vetra vse jasno, smo se bolj po prstih vzpenjali proti pobočju Raduhe. Aleš, ki bo letos prvič nastopil na evropskem prvenstvu in svoj nastop pričakuje z zanimanje, je z Orionom in z učencem hitro opravil preskok prek Logarske in kar je še teh samotnih grap, proti Košuti. Iz Golice nas je spodbudil s termičnim nasvetom: »Na Raduhi je treba do vrha, potem pa v ravni črti na Košuto. Vmes fino požira, dviganja so redka, vendar solidna,« je bilo radijsko znamenje in spodbuda, da smo zapustili domačo bazo in jo frcnili na zahod.

Južni skok iz trave

Kaj je kakovost izhodiščne točke z letališča v Lajšah? Zagotovo ne, da na vzhodnem vrhu Košute pomisliš, da si tako rekoč doma, ampak da moraš razmisliti, kako boš pridrsal do doma. Zmeraj znova in še posebno v južnem vetru. Nič ni samoumevno, saj se lahko varna višina prav hitro odvrti v prvo vrsto parterja. Na severnem prehodu je točenje adrenalina skoraj normalno. Precej pred Olševo sem že z rahlo resnobo brskal po uporabnem scenariju, kako se umakniti, če se kmalu ne bom zaletel v dviganje. Oblakov, ki bi dajali namige, kam zaviti, ni bilo. Pomislil sem na Jožetovo Logarsko, ki bi jo v skrajni sili uporabil. A če se spustiš z vetrom, je več pobočij, kjer lahko kaj ujameš za popotnico do doma. Torej po Švejkovo: »Brez panike!« Jože pa bi dodal: »Vedno je treba dviganje iskati z vetrom. Proti  vetru si hitro na tleh.« 

Pod krili neskočno veliko lepih grap

Zvečer, pred zaprtim hangarjem, se je med nogami jadralcev kotalilo nekaj jadralskih vprašanj. Filipa je zanimalo, koliko je bilo jadranja na pobočju. »Malo. Od Košute na zahod nekoliko več in povsod si je bilo treba pomagati s termiko.« Jožeta je zvečer poklical Filip, tema pogovora je bilo četrtkovo jadranje. »Ja, nikoli ne veš, kaj te čaka,« zatrjuje Jože, »in zato je letenje v hribih zanimivo.« In preden je Mitja obesil svojo Mucho pod strop sem šele opazil, da ima pod robom kabine portret znamenitega Grunfa, junaka iz Alana Forda, avtorja izreka: »Ko leti, vrijedi, ko vrijedi, leti, ko ne leti, ne vrijedi.« Kdo bi si mislil, da je bil med nami tudi Alan Ford, ki ta čas teče častni krog v Narodni galeriji …

Grunf, desno zgoraj, tudi med jadralnimi piloti

V petek ni bil sodni dan, ker tudi letenja v Lajšah ni bilo. Bernarda je jadralske kolege povabila s kolesom iz Velenja na Smrekovec. Za Abrahama. »Pa čelne svetilke ne pozabite doma, za povratek,« jim je dejala. Jožetov brat je navodilo, seveda zase, izpopolnil: »Se mi zdi, da jo bom uporabil že navzgor …«   Alan Ford pa bi dejal: »Kupite cvječe voljenoj ženi, ali ne zaboravite i na vlastitu.«

Jadralci s kolesi na Smrekovcu
Share.

Leave A Reply