Darius Liaugaudas

0
Showing 1 of 1

(OPENSOARING, 18. avgusta 2017, Milan Korbar, foto Darius Liaugaudas in Milan Korbar, video Avalon Extreme)

Darius Liaugaudas je zanimiv gospod, jadralni pilot z dušo in telesom, ki sem ga imel čast in priliko spoznati med svojim bivanjem v Litvi v času letošnjega mladinskega svetovnega prvenstva v jadralnem letenju. Tisti večer, ko je Litva pripravila svojo predstavitev, smo se pogovarjali o vsem mogočem, Toni Šibanc, ki je Dariusa spoznal že prej, me je predstavil, jaz pa sem takoj pristavil svoje zanimanje za pogovor z njim. Zelo prijazno se je odzval in tako sva bila dogovorjena za pogovor na temo njegovega letenja od začetkov, do nesreče, ki mu je pustila trajne posledice in o letenju kot okrevanju po nesreči.

Gospod Darius Liaugaudas, prosim, da se na kratko predstavite.
»Ime mi je Darius Liaugaudas, rojen sem bil v Kaunasu in tu še vedno živim. Kraj leži okrog 30 kilometrov severno od Poicunaija. Leteti sem začel leta 1980, ko sem imel 13 let. Prve lete sem opravil z otroškimi jadralnimi letali, še istega leta sem tudi prvič samostojni poletel z Blanikom.
Sem farmacevt, vendar v tem poklical nisem dolgo delal. Že zgodaj sem prešel v IT (računalništvo).
Trenutno imam okrog 3.000 ur letenja od tega 350 ur po letalski nesreči. Od leta 2013 letim s prilagojenim letalom z ročnim smernim krmilom.«

Ali je bila za nesrečo kriva tehnična težava?

»Ne, ni bila tehnična napaka. To je bila moja napaka pri pristajanju. V zemljo sem udaril z veliko hitrostjo. Letalo je bilo Ls-8.«

© 2017 Avalon Extreme | Szybowcowe Mistrzostwa Polski klasy Otwartej 2017 – Adam Czeladzki |
Adam Czeladzki, je bi ambasador Avalon Extreme (pilot jadralnega letala z ročnim smernim krmilom) na poljskem državnem jadralnem prvenstvu za odprti razreda 2017

To, kar me je pri vas navdušilo, je dejstvo, da ste se po takšni nesreči pobrali in znova letite, sicer s prilagojenim letalom, kot eden redkih pilotov na invalidskem vozičku z veljavnim dovoljenjem in zdravniškim potrdilom.
»V Litvi sem edini, v Evropi pa je kar nekaj takšnih pilotov. Meni je pri okrevanju zelo pomagal poljski pilot Adam Czeladzki, ki je podobno nesrečo z enakim letalom doživel leta 2009. On si je pomagal tako, da je začel leteti z Discusom 2CT že eno leto po nesreči. Ko je slišal zame in mojo nesrečo, mi je poslal elektronsko sporočilo, kasneje pa sva se povezala preko Facebooka. Zelo veliko je prispeval k temu, da sem ponovno poletel. Svetoval mi je o vsem, o zdravju, kako rešiti tehnične težave s telesom pred letom, kako se pripraviti na let, katere zdravniške dokumente potrebujem in kako se pripraviti za zdravniško komisijo.
Kolikor vem imajo na Poljskem tri pilote, ki so na invalidskem vozičku in imajo veljavno dovoljenje za pilota jadralnega letala z ustreznim zdravniškim spričevalom. Jaz, na primer, letim z letalom Pegase 101a, ki je trenutno na Poljskem. Uporablja ga eden izmed poljskih pilotov, ki se tudi premika samo s pomočjo invalidskega vozička. Omenjeni pilot je bil pred tem jadralni padalec, pred nesrečo z jadralnim letalom ni nikoli letel. Jadralnega letenja se je naučil šele kasneje in sedaj si letalo Pegase 101a medsebojno deliva.«

Zanimiva zgodba. Pri vas me je navdušila vaša dobra volja in pripravljenost pomagati drugim. Ali je to povezano z vašim značajem in kako vam je to pomagalo pri okrevanju?
»Mislim, da mi je to zelo pomagalo pri hitrem okrevanju, saj nisem zapadel v nikakršno depresijo. Mnogi ljudje po takšni nesreči s spiralnim zlomom zapadejo v obdobje depresije. Pri meni tega ni bilo. Veliko lažje je preživeti težave s takšnim značajem. Sem zelo empatična oseba in mislim, da se na ta način lažje soočam z vsakdanjimi težavami.«

Ali lahko opišete svoje jadralske začetke z otroškim letalom Lak-16?
»Ne, to ni bil Lak-16, takrat smo imeli letalo z imenom Bro, ne spomnim se točne številke, mislim, da je bil to Bro-9, letalo lesene gradnje, narejeno v Litvi. Konstruktor je bil Bronius Oškinis, ki je konstruiral letala že pred drugo svetovno vojno in vse do nekje sredine 1980-tih. Ob koncu sovjetskega obdobja je bilo narejenih ogromno jadralnih letal te vrste, ki so bila namenjena šolanju otrok.
Lak-16 je nastal kasneje. Gre za novo konstrukcijo z novimi krili, ki tudi izgleda precej drugače. Lak-16, na primer, ni primeren za letenje pozimi zaradi konstrukcijske rešitve s kolesi. Ima široka kolesa na prožnem nosilcu in precej spremenjen trup, kar bi ga po snegu lahko zavrtelo. Bro-9 je imel samo eno kolo in smučko pod trupom pred in za kolesom, kakršna je značilna za letala tistega obdobja.«

Omenili ste, da ste začeli leteti s trinajstimi leti. Ali je bilo to takrat običajno?
»Ne, ni bilo ravno običajno, toda takrat so bili »sovjetski« časi. Moj oče je preko prijateljev vzpostavil stik s takratnim vodjo aerokluba, ki je bil oče Algimantasa Jonušasa, pripravljavca nalog na tokratnem mladinskem prvenstvu in je bil dolgoletni predsednik našega aerokluba. Kar je za takratni čas precej nenavadno, ni bil iz vojaške strukture. V sovjetskem obdobju je bila namreč običajna praksa, da so vodenje aeroklubov zaupali vojaškim osebam. Največkrat je šlo za upokojence, vendar z vojaško preteklostjo in potrebnim vojaškim položajem.«

Ali je bilo to kaj povezano s financiranjem?
»Ne, letenje je bilo sicer financirano skozi vojaški proračun, bilo je brezplačno, vendar vojska ni imela posebnega vpliva. Ne poznam podrobnosti, vendar je bilo tako, da je bil to komunistični režim, kjer je obstajal klub in možnost brezplačnega letenja. Želel sem si leteti in sem prosil očeta, ki se je nato dogovoril za moje letenje. Včasih je bilo to mogoče. Na primer, Algimantas Jonušas je začel leteti že zelo mlad skupaj s še mlajšim bratom.«

Fantič, ki nam je sinoči razkazoval letalo Lak-16, je omenil, da začenjajo že z devetim letom. Ali je to podobno kot v preteklosti?
»Da, res je. Starost pri kateri začenjajo z letenjem je še vedno enaka.«

Ali je tako zgoden začetek letenja tudi motivacija za bodoče pilote?
»Ne vem, jaz sem začel leteti z otroškim letalom nekaj kasneje, ker sem si izboril letenje z Blaniki. V tistem času je bilo možno, da so bili otroci moje starosti že zelo izkušeni zaradi letenja z otroškimi letali.«

Za kaj takega nisem vedel, dokler mi ni omenil Boris Kožuh, ki me je pred dnevi v Moravski Trebovi o tem poučil in me poprosil, da raziščem možnosti za uvedbo tovrstnega načina letenja na Hrvaškem. Ali je to sploh mogoče?
»Da, toda potrebno je upoštevati evropske letalske predpise in tu bi se znalo precej zaplesti. Mi smo imeli dobre zgodovinske izkušnje in nobenih nesreč, niti poškodb otrok ali drugih izrednih dogodkov, zato nam je priznana tako imenovana »starševska« pravica za nadaljevanje utečenega sistema izobraževanja. V Litvi imamo najmanj pet ali šest letal, tako da so vsa otroška jadralna letala Lak-16 stalno zasedena. Kolikor mi je znano, v Rusiji poizkušajo ponovno vzpostaviti jadralne šole za otroke, pri tem pa imajo velike, predvsem birokratske, težave.«

Ali skupna evropska letalska regulativa vpliva na tovrstno letenje v Litvi?
»Da, vendar je to v Litvi tradicija, ki jo je težko ustaviti. V Pociunai na izmenjavo vsako leto prihajajo otroci iz različnih dežel na dvotedenski letalski tabor. Prihajajo iz Indije, Arabskih dežel, Evrope in od drugod. Vsako leto jih videvam, slišim, da govorijo različne jezike in tudi na pogled so drugačni.«

Ali lahko razložite, kaj se je zgodilo, ko ste se ponesrečili? Omenili ste, da je bila to vaša napaka.
»Naj povem, da je šlo za hiter dolet iz juga, pozabil sem izvleči pristajalno kolo. Preletel sem klubsko zgradbo in se obrnil v smer pristanka. V krilih je bilo še nekaj balasta, po radiu so mi sporočili: »Darius, Kolo!« V smeri pristanka se je približevala nevihta, tako, da ni bilo nobene prave razlike med stezo in nebom, ostal sem brez vizualne črte horizonta. Ker sem bil zelo hiter, okrog 250 km/h, sem imel letalo natrimano povsem naprej. Imel sem še precej balasta, letalo je bilo zelo hitro, izvlekel sem polne zračne zavore. Iz časa šolanja na Blaniku mi je v podzavesti ostalo pravilo, da se pri izvlečenih zavorah ves čas drži ročica zavor. Tako sem izpustil palico, da bi izvlekel kolo. Ko sem izpustil palico in iskal vzvod za izvlek kolesa, nisem opazil hitre spremembe vpadnega kota letala proti zemlji. Vse se je dogajalo pri hitrosti okrog 200 km/h. Ker nisem opazil spremembe na horizontu, ki ga v bistvu ni bilo, sem spregledal spremembo. Ko sem se zavedel, kaj se dogaja, sem palico potegnil nase, vendar je bilo že prepozno, saj sem udaril v zemljo s hitrostjo okrog 120 km/h. Če bi bil samo pet metrov višje, bi se vse izšlo brez posledic. Tako pa se je letalo razbilo. Prepričan sem, da je šlo za mojo napako. Vse predhodne napake so se združile v nesrečnem koncu.«

Zanimivo je, da kot udeleženec v nesreči lahko tako natančno analizirate in poveste, kaj se je zgodilo. Obstaja mnogo ljudi, ki niso pripravljeni priznati lastne napake, za nesrečo krivijo druge, kar je težava. V Danski reprezentanci je pomočnik Michael Max, ki je tudi opisal in analiziral svojo lansko nesrečo pri pristanku. To je vsekakor zelo dobro za celotno letalsko skupnost.
»Poznam njegov prispevek, prebral sem ga.
Mislim, da je tukaj zelo pomembno dejstvo, da imamo danes v vseh letalih letalske inštrumente, male računalnike, ki lahko sprejemajo podatke stikal na kolesu, zračnih zavorah, o stanju balasta, pokrovu kabine. Torej, v primeru, če bi imel ustrezno stikalo, povezano na inštrument, ki bi opozorilo na kolo v primeru izvlečenja zavor, bi dobil sporočilo, ki bi bilo dovolj zgodaj, da bi lahko ukrepal. Kolo bi pravočasno izvlekel in ne šele med pristajanjem. Prijateljem priporočam namestitev tovrstnih stikal in povezavo z inštrumenti. Z direktorjem tovarne Lak se pogovarjam, da bi bilo to del standardne opreme vseh novih letal. Kasneje bodo v letalo vsekakor vgrajeni inštrumenti, ki omogočajo zgodnje opozarjanje na osnovi podatkov s teh stikal. Na primer LX9000. Enostavno se priklopi žice in nastane delujoč sistem za preprečevanje nevarnosti.«

Prvo letalo, za katerega vem, da je imelo takšna stikala, je bil Pilatus B-4.
»Da, znano mi je. Če si izvlekel zavore preden je bilo izvlečeno kolo, je piskalo. Tudi mnoga nemška jadralna letala so tako opremljena. Moj pogled na ta stikala v povezavi z letalskimi računalniki je zdaj povsem drugačen od tistega pred nesrečo. Vsem priporočam namestitev opozorilnih mehanizmov v letala. Mislim, da je to najenostavnejša in najcenejša oprema za povečanje varnosti v letalu.
Sistem je smiseln tudi za preverjanje položajev krmil pri vzletu. Na primer: če imate stikalo na mestu zaklenjenih zavor, je to lahko velik prispevek k preživetju ob nehotenem odpiranju zračnih zavor v času vzletanja. Pojavi se namreč opozorilo za zapiranje zavor.«

Bo kar držalo, da se kaj takega lahko zgodi.
»Na našem letališču sem videl kar nekaj primerov, in sicer, ko je Wilga potegnila čez drevesa, jadralno letalo (Jantar standard) pa je končalo med drevesi. Dogodek je bil brez težjih posledic, vlečno letalo se je izvleklo, varovalka na vlečni vrvi je opravila svoje, jadralno letalo se je razbilo, na srečo pa pilot ni bil poškodovan. Seveda bi lahko bilo tudi drugače.
V tem primeru je bila težava, da je bilo štartno mesto za vleko postavljeno precej proti sredini letališča, obenem pa je bil močan strižni veter, ki je bil blag pri zemlji s tendenco hitre rasti z višino. Pri vzletu proti zahodu je na koncu manjši hrib, ki v tem primeru ustvarja vzdolnik. Takrat je zelo pomembno, da jadralno letalo sledi višje od vlečnega letala.«

Ali je vaše letalo, s katerim letite, kaj drugačno od ostalih istega tipa?
»Letalo je prilagojeno, tako, da nimam velike izbire. Obstaja samo nekaj od EASA potrjenih tipov letal, ki jih je možno prilagoditi za ročno upravljanje smernega krmila. To so Pegasus 100, Discus 2CT, Duo Discus in ASK-21. To je vse. V letalu je nameščena dodatna ročica za upravljanje letala po smeri na levi strani. Ročica je nameščena nad tisto za zračne zavore.
Poljski pilot Adam Czeladzki ima letalo JS-1, ki ima zakrilca, vendar je bilo potrebno napraviti precej sprememb. Premikanje zakrilc ima na električni pogon, njihov položaj pa spreminja s pomočjo stikala na pilotski palici. Ob tem ima prikazovanje položaja zakrilc na LX9000. Seveda ima za to tudi prilagojeno posebno različico Firmware za LX9000, ki ima že dodano to možnost. Kolikor mi znano je to edino letalo z zakrilci v svetu, ki ima hkrati tudi ročno smerno krmilo. Ta JS-1 ima namesto normalne ročice za zakrilca, na istem mestu ročico za smerno krmilo. Seveda to letalo še ne ustreza standardom po EASA.«

Tudi med pogovorom o resnih temah je vedno nasmejan

Predstavniki Jonkersa so se mudili tudi v Sloveniji, kjer so iskali partnerje za izdelavo letal.
»Vem, da je Jonkers širom Evrope iskal partnerska podjetja za izdelavo letal. Bili so v Nemčiji, od vas slišim, da so bili v Sloveniji. Tudi v Litvi so se nekaj pogovarjali. Bomo videli, kaj bo nastalo iz tega. Več ko je ponudbe, toliko boljše je za nas.«

In kaj bi bilo vaše sporočilo bralcem spletišča Opensoaring.com v Sloveniji?
»Kaj naj rečem. Jadralno letenje je lepa zadeva, to je moj življenjski stil, moji najboljši prijatelji prihajajo iz jadralske skupnosti. Zelo pomembno je, da gledate na invalidne osebe kot enakopravne člane skupnosti, ne parkirate na mesta, ki so označena s posebno oznako za invalide. Zame je to zelo pomembno, čeprav sem po naravi zelo empatičen, mi ni odveč poklicati policijo v primeru nesramnega parkiranja na označenih parkirnih mestih.«

Ali je vaš vedno nasmejan življenjski stil razlog, da ste postali kapitan reprezentance Litve na letošnjem mladinskem prvenstvu?
»Ne vem, prvič sem v tej vlogi. Dve ali tri leta sem član ekipe trenerjev jadralnega letenja v Litvi, kjer so štirje, morda pet trenerjev. V osnovi delamo z mladimi. Vsako leto organiziramo letalski tabor za mladince, kjer letimo skupaj z njimi in jim razlagamo odločitve med letom. Bomo videli, kako se bom izkazal, kakšni bodo izidi naših mladincev. O mojem delu lahko povprašate tudi člane reprezentance.«

Kolikor sem vas lahko spoznal, sem prepričan, da ste in boste uspešni. Želim vam še mnogo uspešnih letalskih let. Hvala za pogovor in dovoljenje za objavo fotografij.

Skica letala Bro-9 in slika iz Wikipedije

 

Prvi skoki z jadralnim letalom za otroke, Bro-9 leta 1980

Letalo Ls-8 na svetovnem prvenstvu v Argentini pozimi 2013 in ostanki po padcu doma v Pociunaiu

Sodobni jadralec za otroke, Lak-16

 

 

 

 

 

S pticami si delimo nebo

Showing 1 of 1
Share.

Leave A Reply