Ko imaš strast do letenja zapisano v genih

(OPENSOARING, 17. junija 2018, besedilo Mojca Zupan)

»Letenje je že od nekdaj privlačilo človeka. Razprta krila ptic, ki jih termična dviganja ponesejo v daljavo, so že v preteklosti in danes privabljala človekovo pozornost. Jadralnemu letenju pravimo tudi tihi šport višin. Z izkoriščanjem dvigajočega se zraka je jadralcem posvečen poseben privilegij – zaznavati in doživeti naravo, kot jo vidijo ptice. Letenje ponuja svobodo, vzbuja močna čustva in daje možnost odklopa od vsakdanjih težav,« je zapisala Tanja Pristavec, učiteljica jadralnega letenja. Njej je letenje zapisano v genih. Oče, upokojen poklicni pilot in večkrat državni prvak v akrobatskem letenju, je obe s sestro dvojčico Janjo navdušil in ju tudi sam izšolal pri šestnajstih letih. Obe nadaljujeta tradicijo. V Alpskem letalskem centru Lesce-Bled pa je Tanja letos učila leteti skupino šestih navdušencev, med njimi tudi svojo hči Majo.

Tanji je letenje postalo način življenja, dobesedno jo je zastrupilo, zasvojilo. Nič ni čudnega, da je tudi življenjskega spremljevalca našla med letalci. Z možem Boštjanom Pristavcem sta tudi po tem, ko sta si ustvarila družino, nadaljevala s skupno strastjo. Družinske počitnice so bile prilagojene jadralnim tekmam. Oba sta nosilca svetovnih rekordov v jadralnem letenju. Boštjan nadaljuje v tekmovalnem duhu, Tanja pa se bolj posveča učenju letenja.

Tanja, kako je bilo, ko si sama sedela v jadralnem letalu kot učenka in kako je sedaj, ko učiš druge?

»Začetkov se spominjam še zelo živo. Neverjetno je, kako mlad človek hitro obvlada položaj s katerim se nikoli prej ni srečal. Razumeti tretjo razsežnost gibanja v zraku je za 16-letnika mačji kašelj. Previdnost je pri tej starosti potrebna zaradi še vedno močne osebnostne rasti. Po osvojitvi tehnike pilotiranja se nadaljuje učenje v vzgojnem smislu. Mladi v večini še nimajo strahu in zavedanja o nevarnostih. Zato je pomembno, da je učitelj izkušen jadralec, s psihološkim znanjem in z dobrim načinom podajanja znanja. Potrebna je prava mera individualnega prilagajanja. Nekateri učenci potrebujejo dvig samozavesti, nekatere je potrebno brzdati. Pravi učitelj mora prepoznati potrebe učenca, le tako lahko oblikuje jadralnega pilota za varno letenje. Če se v začetku naučimo natančnosti in sprejemanja varnostnih ukrepov, bo to naložba za uspešno letalsko pot. Sama že na zemlji prepoznam učenca, vem, kako bo letel in kakšen pristop bo potreboval. Pokazatelji so povsem običajni: značaj, motorika, gibanje, vedenje, dojemanje. Ljudje svoje vedenje in sposobnosti v zraku kažemo enako, kot na vseh področjih v življenju.«

Katere lastnosti so lahko prednost pri učenju letenja?

»Predvsem je to motorika, sposobnost hitrega opažanja več stvari hkrati, hitra odzivnost ter sposobnost samoobvladovanja v stresu. Velika prednost je mladost, mladi dojemajo hitro in brez težav, z leti je potrebno nekoliko več časa za osvojitev spretnosti letenja. Verjamem tudi v notranji občutek, ki ga nekdo ima ali pa ga nima. To je občutek, ki ga imajo pernati jadralci. Dobrega jadralnega pilota je v zraku hitro prepoznamo. Dobra povezava med krmili jadralnega letala in pilotovimi izostrenimi čutili daje jadralnemu letalu življenje. Povezano premikanje krmil letala daje letu eleganco, ki se dejansko lahko primerja z letenjem pernatega jadralca. Jadrati v dvigajočem se zraku, skupaj s pticami, ki jih druženje ne moti, je prijetno doživetje.«

 

 

Maja, kako ti doživljaš učenje letenja?

»Da bom nekega dne postala pilotka, sem vedela že kmalu. S sestro sva v otroštvu veliko časa preživeli na letališču in bila sem radovedna, kaj privlači starša in druge letalce, ki so vedno z navdušenjem pripovedovali in analizirali svoje letalske užitke. Že pred učenjem sem imela precej priložnost sesti v letalo skupaj z očetom in uživati v lepotah letenja. Drugače pa je, ko začneš letalo upravljati sam. Pred tem se nisem zavedala, kaj pomeni lep in koordiniran let, ki daje užitek in občutek svobode. Zadovoljna sem, da sta me leteti naučila starša. Težko bi še kje dobila boljše možnosti za učenje. Pri podajanju znanja se nekoliko razlikujeta, kar mi omogoča pogled na isto stvar iz dveh zornih kotov, kar doda učenju še večjo vrednost.«

Tanja, kako je učiti letenja svojega otroka?

»Med učenci ne delam razlik, seveda ne gre brez individualnega pristopa, ki ga učenci potrebujejo zaradi osebnostnih razlik. Vsem skušam dati največ. Enako odgovornost čutim do lastne hčere in do vseh drugih učencev. Moja naloga je predvsem varno učenje letenja. Dokler učenci ne pokažejo zanesljivosti, jih ne spustim same v zrak. Skupina, ki jo trenutno učim, je zelo zainteresirana in hitro učljiva, zato z njimi uživam. Poleg Maje se letos uči leteti še eno dekle, to je Lea, kar mi je še v dodatno zadovoljstvo.«

Maja – o svojem prvem samostojnem letu

Že nekaj dni pred tem so inštruktorji namigovali, da se bliža dan, ko bomo vzleteli sami. Bil je petek, dan se je zame začel že zgodaj zjutraj, ko sem se odpravila na delo in se takoj, ko sem ga končala, pripeljala na letališče. Najprej smo se pogovorili o varnostnih postopkih v izrednih primerih, ki bi se nam lahko pripetili v zraku. V nekaj letih smo izkusili kako se pristaja brez zavor, kaj narediti, če se odpne vrv med vleko in podobno. Sledil je premor in konrtolni let z inštruktorjem Gabrijelom, ki je presodil, da je moje letenje dovolj dobro in varno za prvi samostojni let. Preplavili so me različni občutki, od vznemirjenja do veselja in radovednosti, kakšen je občutek, ko si v letalu sam, odvisen le od sebe. Prostora za strah in pomisleke ni bilo. Ko sem sedla v letalo sem se umirila, opravila pregled in po postaji javila, da sem pripravljena. Ta trenutek bi lahko primerjala z atletsko tekmo, saj sem v srednješolskih letih veliko nastopala. Sprva je nekaj treme in nemira, ki jo takoj, ko se postaviš v štartni blok, preusmeriš v popolno zbranost in usmerjenost h končnemu cilju.

Vzlet je bil miren in v trenutku, ko sem se dvignila od tal, sem začela uživati. Ker je dan prehajal v večer se je vreme umirilo, vendar je še vedno dopuščalo vzdrževanje višine. Pogled na že mnogokrat videno pokrajino je bil lep, vendar vseeno drugačen  kot kdaj koli prej. Spominjal me je na mogočne Dolomite, kjer smo večkrat preživeli počitnice. Občutek in pogled v dolino je, po zahtevni prehojeni ali prekolesarjeni poti, nekaj posebnega, saj se zaveš, koliko truda si vložil v pot.

 Letalo sem usmerila v šolski krog za stezo 32. V nekaj predhodnih letih sem imela manjše težave z rahlim nagibom v finalu, tokrat pa nagiba ni bilo. Pristanek je bil lep in z letom sem bila zadovoljna. Bil je lep dan in občutka, ko sem bila prvič sama v zraku, obsijana s sončnimi žarki zahajajočega sonca, ne bom pozabila.