Boštjan Pristavec: »Če nisi hribovc, v Čilu nimaš kaj početi.«

0

(OPENSOARING, 3. februarja 2018, pripravil Niko Slana, fotografije Boštjan Pristavec in drugi)

Ekipa Boštjana Pristavca (z leve) Tanja Pristavec, Boštjan in Ivo Ropret

Čeprav so še sveža dogajanja na finalu VIII. niza tekmovanj za Veliko nagrado (Grand Prix) v jadralnem letenju v Čilu, se kolesje tega svetovnega tekmovanja, pod okriljem FAI, vztrajno vrti naprej. Za nami je že prvo tekmovanje IX. niza v Horshamu v Avstraliji (1. Pete Temple, 2. Graham Parker, oba Avstralija), finale IX. niza pa bo šele sredi evropskega poletja junija 2019 v Cerdanyji nad Pireneji. Zagotovo pa je, da udeleženci letošnjega finala v Čilu, še zmeraj premlevajo nedavne dogodke. O tem je nekaj vtisov strnil tudi  Boštjan Pristavec, ki se je v finalu uvrstil na 5. mesto. Z visoko uvrstitvijo, ki je dosežek že sam po sebi, so lahko zadovoljni tudi slovenski jadralci. Slovenski mediji so se njegovega dosežka komaj dotaknili, Boštjan pa bo v živo strnil vtise 24. februarja v Novem mestu, na podelitvi priznanj za državno prvenstvo v preletih za sezono 2017.

Thomas Gostner – gost nekoristnega sveta

Pogovor je potekal Na Kležniku, kot se imenu restavracija na letališču v Lescah, a brez pripravljenih vprašanj, ki pogosto speljejo pogovor v togost. Leški jadralec zatrjuje, da finale na letališču v Vitacuri ni bilo slabo izpeljano, prej nasprotno, domačini so se zelo potrudili, da bi se udeleženci dobro počutili. A treba je ločiti neposredno izpeljavo na terenu, ki je še zmeraj prežeta s prijateljskimi vezmi med udeleženci in vodstvom, ki je določalo, kakšne bodo discipline in kje bodo obratne točke. »Točke so zelo oteževale naloge. Ampak s tem ne bi bilo nič narobe, če bi bil teren pod krili prijazen. V Čilu je bil zahteven,« pravi Boštjan Pristavec.

Rudnik bakra na višini 4000 m, ki si ga je Giorgio Galetto ogledoval v veliki stiski

Medtem ko je trening, po Boštjanovih besedah, potekal dokaj umirjeno, pa tekmovanje ni več imelo enakega predznaka. »Letenje je bilo precej občasno precej agresivno, a ne v smislu, da bi kdo koga ogrožal z neodgovornim letenjem. Ne, šlo je za to, da so bile obratne točke brez potrebe na preveč zahtevnih mestih, na primer čez prelaz na vznožju široke doline in nazaj, kar je pomenilo dvakratno prečkanje doline in na koncu zopet preskok čez prelaz. Tekmovalci smo pač sprejeli igro in povrhu zapletenim predelom večkrat dodali s svojim prenizkem spuščanju faktor možne precejšnje izgube časa. Če opišem z domačim primerom, bilo je, kot bi bila obratna točka na izteku skakalnice v Planici in za katero vemo, kakšna je varna višina, da se lahko znova priključiš na pobočje in poiščeš dviganje, mi pa bi šli obračat nekaj sto metrov nižje. Zadnji dan smo se znašli pred problemom, trideset kilometrov od štarta smo se tik pred točko znašli v ozki, in od venturi efekta, zelo vetrovni dolini. Tik pred točko na sredi doline smo na kratkem in nizkem skalnatem pobočju iskali rešilno dviganje da bi ostali v zraku. K sreči nam je potegnilo. Jadralci vedo, kaj to pomeni. Petnajst ali šestnajst se nas je pobiralo na tistem kratkem s turbulenco obdanem pobočju, tako da občutek resnično ni bil dober. Po mojem so bili to najbolj nevarni trenutki na celotnem tekmovanju. S tem so organizatorji precej škodili tekmovanju,« je pripovedoval Boštjan, ki je imel na začetku prvenstva za seboj šele pet letalnih dni.

Veliko dela pred in po tekmovanju

Naš najbolj prodorni jadralec je pripovedoval, da je porabil precej časa, denimo, da se je psihološko sprostil pred pristanki na letališče, ki je potekalo nad strnjenim naseljem. »Na začetku se mi je zdelo, da sem pred pristankom precej nizek, čeprav mi je računalnik kazal drugače. Iz leta v let sem zniževal mejo, ki mi jo je narekoval občutek, na tekmovanju pa smo domov prihajali še precej nižje. Giorgio Galetto je tistega dne, ko smo leteli najvišje, pristal na letališču pretresen, saj je, ob preskoku prelaza na višini prek 4000 m, zapeljal v dolino brez izhoda, kjer je bil sicer velikanski rudnik bakra. Povedal je, da se je komaj rešil. Ta tekmovalni dan je bil napet, napravil nisem niti ene fotografije, čeprav je bila okolica čudovita in bi se tu zadržal, če ne bi tekmoval, vsaj dve uri da bi fotografiral. Ja, če bom imel kdaj možnost samo jadrati nad temi hribi, bom z veseljem sprejel izziv,« se je zamislil in se postavil med tiste, ki razmišljajo o organizaciji in celotnem tekmovanja z vidika večje varnosti. »Tekmovanje za Veliko nagrado mi je všeč, a nekatera dogajanja me od njega tudi odvračajo.«

Spodaj ledena puščava, vrhovi do 6000 m, jadralci letijo s kisikom

Tistega dne, ko so leteli zelo visoko, je naloga dovoljevala bližnjico čez visoki prelaz, ki pa bi se lahko izkazal tudi kot past. »Gledali smo, kaj bo naredil domačin ali se bo odločil za krajšo in bolj izpostavljeno pot, ali nekoliko daljšo in manj napeto. Sledili smo njegovi odločitvi. Pred visokim prelazom, ki ga je bilo treba prečkati, je bila impozantna slika. Za pol ure sem pozabil, da tekmujem, moja edina naloga je bila rešitev uganke, kako varno preleteti čez prelaz.« Tekmovalcem sta bili na voljo dve možnosti in lahko bi izbirali. Istega dne je bila, na koncu discipline na severu, še točka s prehodom prelaza na višini 3700 m, ki so ji sledile tri točke v razmeroma kratki medsebojni oddaljenosti, do cilja pa je bilo tudi blizu. Tu smo takoj naložili hitrost prek 220 km/h in se zapeljali po pobočjih, v termiki in turbulenci, tako rekoč s konstrukcijsko hitrostjo letala. V kabini sem moral biti do konca zategnjen v vezi, palico sem držal pri miru, da ne bi naredil kakšne napake. S takšnim zaporedjem točk nas je organizator prisilil k tveganemu letenju, saj ni bilo nikogar, ki ne bi precejšnje višine spremenil v največjo možno hitrost. Šlo je samo še za to, koliko si je kdo upal pritisniti na plin. Nägel je letel z zemeljsko hitrostjo (GS) 300 km/h. Je že res, da se je to dogajalo na višini 3300 m, a to je bilo nepotrebno izpostavljanje pilotov potencialni nevarnosti letenja v turbulenci.«

Solidno dviganje 2 m/s, ob večnem vprašanju ali je to dovolj

Boštjan je nanizal še nekaj primerov, ki niso bili v prid dejstvu, da so tisti, ki so postavljali naloge, niso prav veliko razmišljali, s čem se bodo piloti morali boriti v zraku. Prav zato bo najbrž poslej bolj prisotno vprašanje, v kakšne vode bodo v prihodnje usmerili tekmovanje za Veliko nagrado (GP). S tem v zvezi je omenil akrobatsko tekmovanje Red Bull, kjer za varnost skrbi ekipa strokovnjakov in tudi pilotov, organizator pa se drži omejitev. »Pri tekmovanjih za GP ni nič podobnega, o varnosti letenja se nismo pogovarjali. Bil sem na vseh sestankih.«      

Na vprašanje, kako ocenjuje svojo uvrstitev, je Boštjan opisal okoliščine v katerih je pristopil k nastopu na svetovnem prvenstvu: »Lahko bi bila boljša, lahko pa tudi precej slabša. Ta druga možnost je bila bližje. Če bi mi nekdo ponudil možnost, da bi prej spoznal teren in me potem povabil na tekmo, bi sprejel vabilo samo, če bi imel za seboj vsaj tri tedne letenja, sicer me takšen nastop sploh ne bi zanimal. A izšlo se je tako, da sem šel na tekmovanje s petimi dnevi spoznavanja zahtevnega terena. Eno mesto pred menoj se je uvrstil Werner Amann, ki je pred finalom tri tedne nabiral izkušnje na njihovem državnem prvenstvu. Vsak dan, ki sem ga odletel v Čilu, se je poznal,« pravi Leščan, ki meni, da je ozračje na klasičnih tekmovanjih, kjer nastopa velika množica letal, precej bolj nekontrolirano, da pa bi morali na tekmovanjih za GP, kjer je ozračje za nastopajoče veliko bolj prijazno, vendarle še kaj urediti.

Na koncu pogovora je beseda  nanesla na Rieti in tekmovalni poligon, ki se ga sicer drži sloves zahtevnosti. Galetto je dejal, da tekmovanja v Rietiju niso primerljiva s tekmovanji z izhodiščem v Vitacuri. Tudi ta primerjava pove veliko.

Letalo na višini 4552 in s hitrostjo 162 km/h, stene pa rastejo v nebo

Ob pogovoru sva se zaustavila tudi pri Oscarju Goudriaanu in njegovem svetovnem rekordu v disciplini FAI trikotnik 1250 km, ki je padel še pred začetkom finala SGP v Čilu: »Kdo drug bi lahko izboljšal rekord, če ne Južnoafričani, ki tam živijo. Jadralci, ki prihajamo v Afriko letet za štirinajst dni, nimamo enakega izhodišča. To je tako, kot bi hotel nekdo iz Južne Afrike priti v Alpe za dva tedna in odleteti jojo 1500 km. Domačini imajo brez dvoma prednost. Vsake dve do tri leta nastopi kratko obdobje super vremena in če ujameš ta vlak in skočiš nanj, imaš možnost tudi za rekord. In še nov tip aviona. Verjamem, da bi lahko takšno hitrost dosegel tudi z JS1. Sicer pa je dosežek super in lepa reklama za letalo JS3.«

Boštjan zatrjuje, da ni več obremenjen s tem rekordom, ki ga je dolgo mamil: »Tudi hitrost zadnjega rekorda je takšna, da bo težko leteti še hitreje. Z letalom, ki ga imam na voljo, bi se v idealnih razmerah lahko približal, a zdaj imam druge cilje. Moram še povedati, da ni mačji kašelj napovedati in odleteti FAI trikotnik 1250 km, ne gleda na hitrost. Takih uspešnih primerov, ki bi jadralci napovedali in tudi odleteli ta trikotnik, v svetu ni veliko. Meni je uspelo trikrat. Če pa je poleg še rekordna hitrost, pa je dosežek sploh velik.«

Oblaki pod krili niso spodbuda

Zanimivo je, da sta se brata Laurens in Oscar Goudriaan prav tako uvrstila na finale GP 2018 v Čile, a sta se nastopu odpovedala. » Odločila sta se pravilno. Če nisi hribovc, na takšnem tekmovanju, kot je bil v Čilu, nimaš kaj početi,« meni Boštjan.    

Galerija

Ventus-3T , Boštjan in Tilo Holighaus

Boštjan preizkusi letalo Ventus 3, po tem ko mu je nemški jadralec Tilo Holighaus ponudil to možnost. Zatrdil je, da se je v njem počutil zelo dobro in da čudovito leti. Zagotovo bo v prihodnje lahko delil to izkušnjo slovenskim jadralcem, ki jih bo letalo zanimalo.

Boštjan meni, da je bilo letalo JS1 s tekmovalno oznako EJ najboljše na prvenstvu in da ga ne bi zamenjal za nobeno drugo. Sicer pa je večina jadralcev v video anketi pohvalila FES.

Ivo in Tanja ob EJ, najboljšem letalu JS1

Zastava Slovenije na SGP 2018 v Čilu  je enakovredno vihrala pod vršaci Andov, zasluge za to pa gredo pilotu Boštjanu in prijateljem, ki so mu pomagali pri izpolnitvi cilja – nastop na finalu SGP 2018 v Santiagu.

Slovenija med jadralno elito

Dokler jadralec na vrvi ne pridobi višine, toliko, da se lahko vrne na letališče, se pri vzletu počuti nelagodno. Boštjan je dejal, da sta bila v Vitacuri vzlet in pristanek na letalonosilko.

Dokler jadralec na vrvi ne pridobi višine …

Velika čast je stati na zmagovalnih stopničkah (3. dan), na vrhu je bil Sebastian Kawa, na drugem Tilo Holighaus, na tretjem pa sta si delala družbo Boštjan Pristavec in Andres Errazuriz Beeche. Dnevne uvrstitve BP z EJ, 1. DAN: 1. Nägel, 2. Amann, 3. Kawa, 8. Pristavec, 2. DAN: 1. Nägel, 2. Kawa, 3.Kiessling, 10. Pristavec, 3. DAN: 1. Kawa, 2. Holighaus 3. Pristavec in A.E. Beeche, 4. DAN: 1. Kiessling, 2. Vidal, 3. Kawa, 5. Pristavec, 5. DAN: 1. Nägel, 2. Kawa, 3. Gostner, 11. Pristavec, 6. DAN: 1. Kiessling, 2. Hauss, 3. Amann, 4. Pristavec. KONČNE UVRSTITVE: 1. Kawa  44, 2. Nägel 42, 3. Kiessling 38, 4. Amann 27, 5. Pristavec 20, 6. Hauss 19, 7. Vidal 17, 8. Gostner 15, 9. Holighaus 11, 10. Galetto 11, 11. Gatfield 8, 12. A.E. Beeche 7, itd.

Velika čast je stati na zmagovalnih stopničkah (3. dan)
Share.

Leave A Reply