Anja s Ptuja

0

(OPENSOARING, 20. avgusta 2017, pripravila Mojca Zupan, fotografije Anja Šneider, Luka Hojnik, BoŠtjan Fidler in Milan Korbar)

Na letališču ni težko spregledati kakšne nove mladenke, ki se ukvarja z jadralnim letenjem. Soustvarjalci spletne strani Opensoaring si vedno želimo, da lahko predstavimo koga novega, še posebej navdušenega in uspešnega v tem športu. In morda bo prav Anja Šneider nastopila na prihajajočem državnem prvenstvu. Vemo, da so nekatere jadralke enakovredne, lahko tudi uspešnejše od moških kolegov. Marsikaj bo odvisno od tega, kako bodo njeno napredovanje videli učitelji jadralnega letenja v AK Ptuj in tudi od tega, kako potrpežljiva bo pri tem, ko bo želela dokazati, da je zrela za jadralsko tekmovanje. Takole pa je Anja odgovorila na moja, sedaj prikrita, vprašanja:

Pozdravljeni Opensoarovci,

v nedeljo trinajstega julija, ko sva se z Mojco spoznali, smo Ptujčani še cel dan leteli v Lescah, kjer je bil naš tabor, zvečer smo pospravljali letala in šotore ter se vrnili domov zelo pozno. V ponedeljek sem šla navdušena preverit »stanje« na domače letališče in izboljšala svoj čas jadranja še za 10 minut  (o tem malo kasneje).

Pet dni v Lescah je bilo izjemnih. Odprla se mi je nova stran jadranja – jadranje na pobočjih, z veliko manj kroženja.  V zraku sem bila trikrat: prvi dan s svojim glavnim instruktorjem in domačim jadralnim letalom DG-505. Prvič sem izkusila to, kar sem do sedaj videla le na posnetkih, ko se s krilom skoraj dotikaš pobočja. Bilo je fantastično. Drugič sem jadrala z Milanom Korbarjem in leščansko »petstotko,« na kateri sem prvič uporabljala zakrilca – zame prijetna izkušnja. Dan kasneje, tretjič pa še z Boštjanom Pristavcem, ki mi je razkazal Triglav, in Kranjsko goro, pogled je segal celo do morja.  Letošnji tabor mi bo vsekakor ostal v lepem spominu, še posebej letališka restavracija in se že veselim prihodnjega .

Seveda berem opensoaring 

Torej, z jadranjem me je seznanil oče, saj se je nekaj časa tudi on šolal za jadralnega pilota v Mariboru, a je nato opustil letenje. Takrat sem bila stara približno deset let in me vse skupaj ni pretirano zanimalo, ker nisem bila dovolj stara, pa tudi motorno letenje se mi je zdelo bolj zanimivo. Trenutno se že učim za motorno letenje, a ne morem se opredeliti, kaj imam raje – oboje ima svoj čar. Vse do konca leta 2015 sem na vsake toliko časa izrazila željo, da bi šla v šolo letenja, saj sem že od malih nog nora na adrenalin. Z družino smo obiskali ogromno adrenalinskih parkov in če me je kaj oviralo, da nisem šla na tisto najbolj divjo stvar, je bila moja višina in starost 

Želja se je naposled le uresničila. Aprila 2016 sem naredila teoretični SPL, z letenjem pa smo, zaradi pomanjkanja časa, začeli 16. 8. 2016. Tisto moje prvo samostojno slavno jadranje je trajalo 6 ur in 37 minut in je podrlo klubski rekord na letalu Bergfalke 2 D-1866, je bilo 30. 4. 2017. Seveda sem krožila tudi nad svojim domom .

Ko sem v zraku, vse drugo izgine, občutek je neverjeten, skoraj katarzičen. Sem samo jaz, letalo in zakoni fizike. Tisti svet spodaj postane oddaljen in nepomemben. Tudi na letališču je prijetno. Predvsem priprava pred vzletom in občutek, da se spet vračaš v svoje okolje. Zelo prijetno je tudi druženje z letalskimi kolegi po letu.
Ko imam daljše premore med letenjem se to kar pozna na mojem razpoloženju .

Zagotovo lahko rečem, da je letenje moja strast in ga nikakor ne mislim opustiti. Upam, da bo tudi moja poklicna pot povezana z letalstvom. Včasih, ko že na pol spim, imam še vedno občutek šviganja skozi nebo. Letos spomladi sem velikokrat kar pobegnila od pouka na letališče. Greh bi bil, če bi gledala tiste kumuluse iz učilnice, namesto iz letala, a šola ni trpela – končala sem z odlično oceno (tretji letnik Gimnazije Ptuj). 

V prostem času tudi jaham, in sicer že 6 let (Jahač 1 in Jahač 2), a sedaj nekoliko manj, saj je za letenje in jahanje pogoj lepo vreme in zato moram časovno prilagoditi obe dejavnosti in se odločiti, kje bom preživela tisti dan .

Share.

Leave A Reply