Opensoaring.com

Avtor: Miško Kranjec, Lesce, leto 1976, Republiško prvenstvo v jadralnem letenju.
Osebe – (z leve) Daniela Starman, Gregor Mencinger, Maks Berčič, Matija Škrlec, Vida Berglez Slana, Marjan Medič, Zmago Jeršan, Nataša Škrlec, Janez Stariha, Maruša Škerlj. V ozadju je Pavel Magister. Kdo je obrnjen proti zbrani družbi?

Avtor: Joco Žnidaršič, Celje 1985, Državno prvenstvo v jadralnem letenju.
Osebi – (z leve) Marjan Kikelj s spremljevalko (AK Ljubljana).

1985
Državno prvenstvo, Celje, končna uvrstitev: 1. Vojko Starovič (Port, dg 300, CP) 2960, 2. Ivo Šimenc (ALC, dg 300, A9) 2940, 3. Miodrag Gatolin (N. Sad, dg 300, NS) 2787, 4. Boštjan Pristavec (ALC, dg 100, 07) 2763, 5. Janez Poglajen (Ce, c. libelle, 31) 2727, 6. Franc Peperko (Ce, dg 101, LX) 2663, 7. Igor Kolarič (Pt, dg 100, 89) 2660, 8. Miha Thaler (ALC, dg 300, MT) 2628, 9. Stjepan Pripeljaš (Zg, cirrus 17, Z5) 2487, 10. Marjan Medič (Lj, dg 100, 14) 2473, 11. Ivan Filko (N. Sad, cirrus st., 05) 2434, 12. Janez Habjan (Ce, c. libelle, 37) 2359, 13. Črtomir Rojnik (Ce, cirrus st., 01) 2353, 14. Ivan Vršič (Mb, cirrus st., 73) 2318, 15. Branko Brodnik (ALC, dg 101, B5) 2291, 16. Vladimir Pfeifer (MS, dg 100, 11) 2279, 17. Alojz Medved (SG, jantar st., 72) 2236, 18. Leopold Ambrožič (Pt, jantar st., 71) 2114, 19. Milenko Vranješ (B. Luka, cirrus st., 29) 2070, 20. Zvonko Rain (V. Gorica, cirrus st., 06) 2026, 21. Živa Frenc (Zren, dg 300, ZR) 2021, 22. Ivan Čubrič (Rijeka, dg 100, R1) 2018, 23. Milena Cestnik (Pt, dg 100, 10) 2015, 24. Marjan Skalicki (Ce, cirrus st., 93) 2006, 25. Janez Stariha (Lj, dg 300, S2) 1952, 26. Tomaž Berginc (Ce, cirrus st., 09) 1853, 27. Sašo Petek (Lj, cirrus st., 97) 1847, 28. Stipe Krišto (B. Luka, cirrus st., 13) 1840, 29. Rudolf Boltežar (Post, dg 101, P9) 1806, 30. Bogdan Lilija (Ce, cirrus st., 87) 1797, 31. Branko Stojkovič (N. Sad, dg 101, FI) 1743, 32. Nenad Tepeš (V. Gorica, cirrus st., 8T) 1665, 33. Marko Dežman (ALC, dg 101, L3) 1662, 34. Silvo Bencik (SG, dg 101, SG) 1506, 35. Predrag Crnko (Zagreb, jantar st., 63) 1504, 36. Vlatko Rihter (N. Sad, cirrus st., 77) 1437, 37. Jože Verdev (Vel, cirrus st., 90) 1415, 38. Marko Leskovšek (Vel, vuk T, T1) 1405, 39. Mirko Milakovič (B. Luka, cirrus st., 64) 1227, 40. Marjan Kikelj (Lj, cirrus st., 78) 1156, 41. Ernest Pušenjak (Mb, jantar st., 80) 896, 42. Zlatko Zemljič (Zagreb, vuk T, AZ) 650.

3. STARA FOTOGRAFIJA
Aerodrom AK Ljubljana v Polju
(Opensoaring, N.S., marec 2008)

Ena večjih »družbenopolitičnih« mahinacij, ki bi jih lahko razumeli kot nujne družbene spremembe v minulem stoletju v Ljubljani, se je dogajala s športnim letališčem v Polju. Ob železnici, ki je z vzhoda vodila v Ljubljano, so se razprostirali travniki z vojaškim vežbališčem in polja. Leta 1928 so se ljubljanske mestne oblasti odločile, da tam postavijo letališče. Beograd je projekt odobril, denar pa je nakazal šele leta 1933. Tudi po drugi svetovni vojni je bilo prometno letališče povezano z vojaškim. Ko so potniški promet in vojaško dejavnost preusmerili na brniško letališče, je na travniku ostal Aeroklub Ljubljana.

Pa so prišli trgovci z novci, nagnali jadralce s travnika, vodstvu kluba so napolnili ušesa z obljubami (morda še s čim drugim) o novem letališču nekje drugje, klubovcem so kupili eno ali dve jadralni letali in jim zaukazali, naj pozabijo na svoj travnik. Ker je potniški letalski promet proti Brniku tekel v bližini športnega letališča v Polju, so omejitve ohromile jadralno letenje in tako ni bilo več nobene izbire. Jadralci so s travnika v Polju morali leta 1976 oditi. V klubu takrat ni bilo pogajalca, ki bi iz nastalega položaja znal kaj iztržiti – za klub. Za majhen denar so prodali tudi hangar na zahodnem delu letališča (na fotografiji z mačko).

Janez Nedog, takratni predsednik AK Ljubljana z neomejenim mandatom, ki je bil hkrati tudi direktor AA, je člane kluba žejne peljal čez vodo, saj v resnici ni želel, da bi se jadralna dejavnost obnovila kje v bližini mesta. Tudi njegovi nasledniki, predsedniki AK Ljubljana, niso bili nič boljši. Ljubljanski jadralci so tako gojili izgubljene sanje o športnem letališču na Ljubljanskem barju (projekt Športno letališče Ljubljana-Ig), kupili so zemljo, tisoče vojaških kamionov naj bi pomagalo na stezo navoziti ugaske iz toplarne. A tudi to je bil račun brez krčmarja, tako kot vsi naslednji. Ljubljančani so želeli sezidati hangar v Lescah, ugledano so imeli neko železno podrtijo, da bi jo prenesli v kraljestvo pod Stol. A tudi ta akcija vodstva ljubljanskega kluba je bila bolj s figo v žepu. Nekateri so videli možnost sobivanja v Postojni, del članstva se je preselil pod Nanos, a v Krpanovi deželi se niso uspeli asimilirati. Prej ali potem, kar je povsem vseeno, so se tudi jadralci začasno preselili na Brnik. Tako so bili nekateri klubovci, ki so poklicno leteli v Geodetskem zavodu in spotoma vodili še klub, še kar zadovoljni. Ljubezen z vodstvom letališča in kontrolorji letenja ni bila posebno vroča in kmalu je z Brnika izginil tudi šotor s klubskimi jadralnimi letali.

Zadnje upanje, da se bo morda nekoč nekaj vendarle razvilo iz želje, da bi ljubljanski jadralci nekoč dobili svoj travnik, je nekaj časa brlela v Podpeči. Nekaj članov je ugotovilo, da z iluzijami ni mogoče poleteti ali spraviti letala pod streho, zato so ustanovili AK Brezovica in si pri Voglerju postavili zasilno streho. Nekako do te točke se je prikotalila zgodba ljubljanskega športnega letališča.
AK Ljubljana, žal, nikoli ni imel vodstva, ki bi znal in želel kaj narediti s kartami, ki so jih imeli v rokah ob ukinitvi športnega letališča v Polju. Laskalo jim je, da so bili njihovi fantje kapitani na velikih letalih AA. Več jih ni zanimalo. Je tako še danes?
No, za ohranitev spomina na športno letališče je Vinko Cotič poskrbel za spominsko obeležje. Tam, kjer sta nekoč stali lesena lopa ljubljanskega športnega letališča in klubska baraka, je postavil krak vijaka DC-6 - zanj je poskrbel Pavel Magister -, nanj pa so napisali:

»Avgusta 1933 je bilo tu zgrajeno prvo potniško letališče v Sloveniji – LETALIŠČE LJUBLJANA.
Ljubljana je bila takrat povezana z letalsko progo z Beogradom ter še z nekaterimi mesti ob obali. Letališče je predstavljalo tudi mednarodno zračno križišče iz Avstrije, Češkoslovaške proti morju in obratno.
Potniški promet je bil ukinjen leta 1963 z otvoritvijo novega letališča na Brniku. Letališče je služilo tudi potrebam JLA in Aerokluba Ljubljana.
Zadnji letališki hangar je bil porušen zaradi potreb Gradisa za novo tovarno gradbene opreme in strojev, ki sedaj obratujejo na tem mestu.

Spominsko obeležje je na levi strani Letališke ceste (v smeri proti vzhodu), približno 1600m od stare in zanemarjene nekdanje letališke stavbe Letališča Ljubljana, na dvorišču poslovne stavbe.

Ob spominskem obeležju - Pavel Magister

Tako izvrstne fotografije neznanega avtorja z mariborskega športnega letališča, ki je nastala okoli leta 1958, bi težko našli še kje. Fotograf je ujel trenutek pred štartom jadralnega letala žerjav, učitelj na drugem sedežu pa je Rudi Erjavec. Ne vemo, kdo je učenec na sprednjem sedežu. Za žerjavom je še nekaj letal, ki čakajo na vleko, prvo v vrsti pa je jadralno letalo Jadran.
Velika fotografija je dolgo visela na steni v mariborskem klubu, dokler ni prišlo do menjave klubskega naslova. Kako smo prišli do fotografije je dolga zgodba, a ob prvi priložnosti jo bo OPENSOARING vrnili kamor spada, do takrat pa bomo veseli, če bomo o njej zvedeli kaj več.
Morda je na fotografiji prav tisti žerjav, ki ga je nad Pohorjem sklatil na zemljo Hanza, »akrobatski« pilot vaje, člana posadke v žerjavu pa sta se rešila s padalom. V jeseni bomo na Opensoaringu objavili o tem dogodku zanimivo zgodbo.