|
Sporočamo žalostno vest, da je prenehalo biti veliko srce letalca Srečka Pukla, odličnega jadralnega in motornega pilota. Težko je v nekaj besedah strniti veličino letalca z bogato, 60-letno kariero, polno športnih uspehov in doživetij. Srečko je začel tekmovati na jugoslovanskih državnih prvenstvih leta 1961, ko se je uvrstil na 9. mesto, leta 1962 se je uvrstil na 3. mesto, v naslednjih dveh letih pa je bil še vedno v jugoslovanskem jadralnem vrhu (5. in 6. mesto). Spominjali se ga bomo kot človeka z veliko ljubeznijo do letenja, radoživega optimista in predvsem iskrenega prijatelja, pripravljenega v vsakem trenutku nesebično priskočiti na pomoč ter prenašati tako poklicno kot letalsko znanje in izkušnje na mlajše rodove.
Priznanja za lete 2011 [12.2.2012]
Pogovor s pisateljem Dušanom Šarotarjem v Sobotni prilogi Dela (11. februarja) je vzrok za nekoliko drugačen zapis o pomembni prireditvi slovenskih jadralcev, ki so že trinajstič podelili priznanja najboljšim za dosežke v minuli sezoni, seveda samo za tiste lete z vzletom in pristankom v Sloveniji. Tako kot je državno prvenstvo v celoti pripadlo Celjanom, so tudi prva tri mesta osvojili leški jadralci Boris Žorž, Boštjan Pristavec in Tone Čerin. Za trojico je še 27 jadralcev, ki so svoje dosežke izpostavili javnosti in tekmovalnemu ozračju, saj je menda jasno, da so prav zaradi tega bili njihovi leti nekoliko daljši, kot bi bili sicer. In kaj ima pri vsem tem prekmurski pisatelj Dušan Šarotar? Neposredno nič, posredno pa veliko. Njegovo razmišljanje me je prepričalo, da je treba vztrajati pri jadralski spletni strani Opensoaring in vztrajno zbirati jadralske utrinke, saj samo točke in leti na OLC SI, ki so sicer velik tehnološki napredek, o vsebini dejavnosti ne povedo veliko, še posebno ljudem, ki jadralnega letenja ne poznajo dovolj. Omenjeni pisatelj, katerega knjiga Biljard v Dobrayu bo prva naslednja v mojih rokah, je poleg vsega pesnik, fotograf, predvsem pa mislec. Obseden je s fotografiranjem oblakov, o njih zna pripovedovati veliko več, kot si lahko jadralci sploh predstavljamo, pa čeprav se neprestano ukvarjamo z oblaki. Vsako dejanje, pa naj gre v jadralskem jeziku samo za let za srebrni »C«, je zgodba zase, enakovredna zgodbi najdaljšega leta v sezoni, pa če je bil še tako herojski. Prav iz tega zornega kota se lahko vprašamo, kaj nam bo od sezone 2011 ostalo, razen točk in končnih uvrstitev? Za Borisa Žorža vemo, da je izvrsten jadralec, a je po tej plati popoln mrk, Tone Čerin je svoja najboljša pisna jadralska dela že objavil in se ne ukvarja z dokazovanjem svoje pismenosti. Če ne bi bilo Boštjana Pristavca, Karla Čeča in komaj še koga, bi na polju zgodb, ki edine kaj pomenijo, ostali bosi. In tako bi lahko naštevali podobne značilnosti za vseh naslednjih 27 jadralcev, ki so sodelovali v nacionalnem tekmovanju (pre)letov. Morda je izjema Tomaž Štupnik, ki se je skril na nepregledni bolg na portalu Siol, za njim pa je vsega že konec. No, morda me kdo popravi, ampak njegovi argumenti ne bodo kaj bistveno drugačni.
Kako pomembne so zgodbe pravi Šarotar: »Lepo je, ko nebo ni gluho, votlo in prazno,« o tem pripoveduje Salman Rushdie v knjigi Haroun in morje zgodb, kjer je vse povezano samo z zgodbami. Kaj pa je sploh letenje, če ne doživljanje. Jadralci ga navadno utopimo v pivu. In ker v našem tehnološkem pojmovanju sveta cenimo samo najdaljše in najvišje lete, smo vse drugo zavrgli v pisne smeti in to razmišljanje vnesli v splošno pojmovanje jadralnega letenja. Tako mi je nedavno Boštjan Borštnar iz Celja napisal, da o svojih jadralskih naprezanjih v Namibiji ne želi ničesar objaviti (a mi je vendarle nekaj napisal), ker dosežek ni tako pomemben, da bi bil vreden objave. Če bi bilo to res, če bi kaj pomenili samo največji dosežki, potem bi bil svet zelo dolgočasen. Dušan Šarotar pravi, da narod, ki nima piscev zgodb, umre. Ko ni ničesar zapisanega, kar bi ostalo, je konec. Razveselil se je, denimo, ko so nedavno, na železniški postaji v Murski Soboti, postavili skulpturo klopi in na njej kovček, kot bi ga kdo pozabil, ker je moral na hitro odpotovati. Klop in kovček sta, po več kot šestdesetih letih, namenjena Židom, ki so jih iz Murske Sobote deportirali v taborišče smrti. Po dolgem času so se Prekmurci spomnili greha, ki se je dogajal pred njihovimi očmi, a ga niso videli.
Na podelitev priznanj, ki sta ga s predavanjem popestrila Aleš Fink in Andrej Kolar, sem se povabil sam. Ker imam slabo vest, bo moja prva ponedeljkova pot na pošto, vplačal bom 14 evrov na račun organizatorjev, po sedem za minulo sezono 2011 in prav toliko za novo sezono 2012, pa čeprav morda ne bom opravil niti enega leta, ki bi ustrezal razpisu. Cenim prizadevanja organizatorjev in zato tokrat ne bom zapisal, kaj me je motilo. To bo tema za kakšno drugo zgodbo in kdaj drugič. Kajti, če se nisem potrudil in nekaj prispeval k tekmovanju, najbrž tudi nimam pravice, da bi solil pamet. Zato še enkrat čestitke vsem jadralcem, ki so sodelovali, predvsem pa slovenjegaškima Avgustoma. Potušek je s svojim motoriziranim DG 800 prijavil kar 37 letov. Ne sprašujem se, kot nekateri na Bledu, s čim se ukvarja, da ima toliko časa, pač pa bi bil vesel njegove zgodbe o velikem navdihu za jadralno letenje, ki ga izkazuje. Mithans je letel z arhivskim špacem (in astirjem), pa čeprav najbrž ni v najboljši koži. Zagotovo bi bile njune zgodbe zanimive in vse druge tudi. Jih bomo zapisali ali pustili, da gredo v pozabo.
Za konec tega zapisa še delček odgovora pisatelja Dušana Šarotarja na vprašanje: Kakšen je vaš občutek za veter?« »Za to, kar piha zunaj, moraš imeti občutek znotraj. To je veter, ki piha v meni. Tega vetra ni nikjer. Velikokrat me zebe. V besedah. Tudi toplo mi je, ko berem. Pravijo, da se planet pregreva. Ne vem, kaj to pomeni v zgolj meteorološkem slovarju. Za ustvarjalca, ki dela z jezikom, pa bi moralo nekaj pomeniti … Morda pa so naše notranje pokrajine vse bolj hladne, imamo vse manj občutka, da smo vedno bolj instrumentalizirani, odmaknjeni eden od drugega. Sami se ohlajamo…«
Cro- BiH-Slo druženje v Ičičih [15.1.2012]
Roman Cvek in Darko Gagula sta na druženje v Ičiče pri Opatiji (14. in 15. januarja) povabila Edvarda Krišta z ženo Zrinko ter skupino jadralcev iz Slovenije. V dveh dnevih, ki so jih popestrili Romanov voden ogled kulturnih znamenitosti ob opatijski sprehajalni poti Franca Jožefa, z razlago zgodovinskega razvoja tega sredozemskega bisera, vzpon na vrh Učke in spust v nacionalni park Vela Draga, pa je bil v ospredju pogovor o prihodnost jadralnega letenja v Livnu. Krišto je zagotovil, da ostaja za Aeroklub Livno v ospredju razvoj jadralnega letenja, v središču katerega je vsakoletno tekmovanje in še druge akcije, s katerimi želijo pripomoči k razvoju jadralne dejavnosti v BiH.
Med udeleženci je bil tudi Erazem Polutnik. Zagotovil je, da podpira jadralno letenje v BiH in na Hrvaškem, ekipi jadralskih zanesenjakov iz Livna pa je ponudil logistično pomoč za izpeljavo tradicionalnega tekmovanja, ki bo letos od 14. do 21. julija. Edvard je družbo seznanil s položajem v klubu, v mestu Livno in z možnostim, ki okvirjajo klubsko dejavnost. Prepričan je, da je klub, pa čeprav je izgubil Stipo Krišta, na poti razvoja, seveda z majhnimi koraki, saj v teh časih drugače tudi ne gre.
Prijatelji in znanci jadralnega padalca Simona, ki se je ponesrečil na Jahorini, so sprožili akcijo za pomoč pri njegovi rehabilitaciji. Simona čaka naporno zdravljenje, kasneje pa mu bo draga protetika lahko omogočila dostojno in dejavno življenje. Nujna bo tudi preureditev njegovega doma. Za Simona, družino in prijatelje bo to prevelik finančni zalogaj. Ljubitelji letenja lahko pomagamo Simonu na različne načine: s sporočilom SMS s ključno besedo SIMON NA 1919, s čemer darujete po 1 evro za nakup nožnih protez. Sporočilo lahko pošljete prek omrežij mobilnih operaterjev Mobitel, Simobil in Tušmobil. Osebno lahko Simonu pomagate z donacijo na TRR (NKBM) SI56 04122-0245594471, Grušova 27, 2229 Malečnik, Simon Vogrinec. Pravne osebe lahko donacije in prispevke nakažete na: SLOVENSKA KARITAS, TRR (NLB) 02140-0015556761, namen SIMON, sklic 2910403. Če rabite donatorsko pogodbo je kontaktni naslov: matevz@judosola.si, po tel. 031 200784. Matevž je Simonov bratranec.
|
|
|
