website statistics
Opensoaring.com





aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave


Ciril Križnar (1934-1968)
(OPENSOARING, 1. januar 2010, Niko Slana, Pavel Magister)


Ciril Križnar na SP 1965 v Veliki Britaniji

Ciril Križnar, eden od naših najuspešnejših jadralcev, je priletel v visoko jadralsko krožnico kot komet, zasvetil je in odšel. S Pavlom Magistrom, ki je bil njegov prijatelj, sva začela brskati po oprijemljivih točkah v njegovem življenju, da ne bi povsem izginil v pozabo. Ciko je deloval še takrat, ko uspešen posameznik, še posebno, če ni bil med izbranci, ni bil kaj prida vreden. A za Križnarja to ne drži povsem. V športnem letenju je napredoval izjemno hitro, bil je, denimo, v prvem rodu prejemnikov Bloudkovega priznanja, prejel ga je leta 1965, za tekmovalne dosežke. A čas vselej opravi svoje in ko se na travnikih zamenja nekaj rodov, ga nekega trenutka nihče več ne pozna, nikogar več ne zanima zgodba jadralnega pilota, ki je v svojem času zmogel največ, a je iz tega sveta, preprosto, izpuhtel. Naša zgodba je obrnjena na glavo, začenja se iz časovne bližine.   

Žarek upanja, da bi kaj več zvedeli o usodi Cirila Križnarja, se je pokazal ob stiku z očetom obetavnega mladega ljubljanskega telovadca, ki že dolgo živi v Sloveniji, sicer pa je doma iz Jemna. Obljubil je, da bo skušal prek spleta izstrgati kakšen utrinek iz spomina arabska sveta na oba nesrečna pilota BASCO-ovega DC-3, Ivana Sajevca in Cirila Križnarja, ki so ju sestrelili pripadniki konkurenčnega tabora v boju za oblast. Žal se ni javil, čeprav smo pričakovali, da bo dejal: »Izgubljena zadeva, ničesar ni mogoče več dognati. Od tistega dogodka je vendarle minilo toliko let.«


Pred grobovi v puščavi

Za Cikom ostajajo samo stare časopisne fotografije na katerih lahko zaznamo razmetane dele letalskega motorja, kasneje je nastalo še nekaj fotografij grobov v puščavi, na robu mesta Atak. Nastale so med odpravo reševanja posmrtnih ostankov obeh pilotov. Na fotografiji z neuspešne Ranklove odprave v Jemen vidimo, ob kamnitih gomilah, tudi  domačina z avtomatsko puško ob nogi. Morda bi morala odprava svojo željo po odkrivanju in prepoznavanju pravega groba podkrepiti s podkupnino, brez katere se v arabskem svetu ne zgodi prav  nič, morda … Tako bo za vselej za  njunim koncem ostala tančica skrivnosti. Morda je tako bolje. Kaj bi imeli od vedenja o njunih zadnjih urah? Tako pa ostaja ena zadnjih Cikovih fotografij, ki so jo tankočutni oblikovalci Adriinega In-Flight Magazina (junij, julij 2009) objavili na dveh straneh. Zagoreli pilot v sončnih očalih se, v letalski uniformi puščavske barve, z roko naslanja na višinsko krmilo letala, za njegovim hrbtom stojijo suhljati domačini, nekomu izza ramen štrli puškina cev, v zraku je čutiti razgreto puščavo. Še A. S. Exupery nima bolj veličastne fotografije. Kaj se je skrivalo za pilotovim resnim pogledom? Odlomki treh njegovih pisem Pavlu Magistru povedo marsikaj. Veličastnost fotografije, ki jo je najbrž posnel Ivan Sajevic, se pokaže v drugačnih barvah.

Pisma iz Adena in Beiruta (3. maja, 17. junija in 18. junija 1968)
Zdravo Pavle,
Sprejmi najprej moje najlepše pozdrave, prav tako za Sonjo in oba dva mladoletnika Diano in Piblota. Najbrž te zanima, kako je tukaj. Veš, vse bi bilo idealno, samo vročina je pasja, umazanije je kolikor jo hočeš, in pa politična situacija je negotova. Prav danes smo zvedeli, da bo jutri tu državni udar. Jaz grem danes za Bejrut, in ne vem, če ne bomo počakali par dni v C. ali v Bejrutu, da se zamenjajo na vladi. Sicer pa je to pri Arabcih baje vsakdanja stvar. Glede ostalega je pa vse v redu. Plače imamo še več kot sem mislil, in vse je tako poceni, da praktično ne moremo zapraviti denarja. Velik problem pa je, kako bom lahko poslal denar v Jugoslavijo, ki ni v šterlinškem področju. Zaenkrat lahko menda samo iz Bejruta. Tam sem samo ponoči, ali pa iz kakšne francoske kolonije v Afriki. O vsem tem mi bo bolj jasno čez nekaj tednov, če jih seveda preživimo. Najin dogovor velja v celoti. Bolj natančno ti bom lahko vse sporočil, ko se situacija tu izkristalizira ... Vse je seveda odvisno od tega, če mi bodo ob kakšni priliki moje slavne kosti zakopali pod napisom: »Padel za slavo in koristi Arabcev – Slava mu.« Res pa je, da bodo avijacijo rabili, pa kdorkoli bo na vladi, pa tudi proti jugoslovanskim pilotom ne bi imela nobena vlada menda nič. Seveda pa, kaj veš, tem Arabcem ni nikoli za verjeti. Torej Pavle, čez par tednov se ti oglasim, z malo daljšim pismom, Pozdrav tudi vsem znancem,
Ciko


Letalski prijatelji – (z leve) Ciril Križnar, Dušan Ivanuš, Matic Škrlec, (spredaj sedi) Miha Thaler

P.S.
Trenutno imajo 4 DC3, 1 DC6, 10 pilotov, čez en mesec še en DC3, čez štiri mesece še en DC 6, čez eno leto en reaktivec (caravelle, BAC 111 ali celo boeing 707). Iz mene bodo čez par dni napravili še pilota tudi za kakšno boljšo in hitrejšo avijacijo. To je seveda program, kaj pa bo, je nemogoče predvideti. Piši mi kaj je novega v AK, ZLOS, VSJ, AA – sploh v Jugoslaviji, ker bom vesel in ker me zanima prav vse. Piši mi čim prej in čim več.
Ciko

Zdravo Pavle,
Vidim, da se je moje pismo št. 2 izgubilo ... To ni nič čudnega, ker mi vsi pošiljamo naša pisma iz Caira, Bejruta, Kuvajta ali Bagdada, kamor vsak teden letimo. Vendar pa včasih damo pismo kar v hotelu, kjer spimo in zgleda, da portirji spravijo denar za sebe v žep, pisma pa v koš. Jaz bom sedaj dajal pošto vedno samo uradno na pošto.

Hvala ti za novice iz Ljubljane … Ker je situacija tukaj še vedno vsa sifilitična in se vsakega prvega  v mesecu kar oddahnem, ko dobim plačo, se sprašujem, če bom dobil naslednjo, z  ozirom na hitro menjanjem vsega tukaj doli. Drugače sva zaenkrat osebna pilota predsednika republike Južni Jemen (Šabi) in skupno s cpt. Gorjupom prav sedaj voziva vso njegovo delegacijo za Cairo–Bagdad–Bengazi–Alžir–Aden. Potovanje traja že vse teden in sit sem že teh soldatov in detektivov, ki se stalno potikajo okoli nas.

Na splošno letim kot blazen, po 120 ur na mesec … življenje je na splošno še kar znosno, vročina ni prehuda, vse je zelo poceni, saj mesečno porabim od 50 do 100 dolarjev. Jaz sem že resno razmišljal, da bi se tu za stalno zaposlil, tako da bi hodil vso leto samo za 6-8 mesecev sem, ostalo pa bi prezabušaval v Ljubljani. Vsekakor bi se to materialno zelo izplačalo, samo oženiti bi se moral, ker tu doli ni žensk in seveda mi tako življenje ni ravno prijetno, ki sem tako rekoč »v najboljših letih«. Torej mi mimogrede išči kakšno v Ljubljani, ki bi bila primerna za tako kombinacijo. Malo za res, malo za hec.
Pavle, lep pozdrav vsem skupaj in napiši mi spet kaj novic.
Ciko 

Zdravo Pavle !                                                        
Šele ko sem oddal pismo za Tebe (to je že tretje) sem se spomnil, da mi boš Ti še najlažje in najbolj sigurno uredil to stvar ...

Sedajle sedim v sobi za posadke v Bejrutu in čakam, da jo odmaglimo v Kuwait. Ta teden letim ko nor, dvakrat za Kuwait, enkrat za Cairo in Beirut, pa še na DC-3 smo se včeraj cel dan guzili po peščenih aerodromih ob vaseh v Yemenu in prevažal od kur, koz, mleka, banan pa tja do po arabsko pokritih žensk, v spremstvu do zob oboroženih Arabcev,menda so njihovi možje.

Pavle, lep pozdrav vsem skupaj in hvala vnaprej za uslugo.                                         Ciko

 Z zadnjim pismom, datiranim z 18. junijem, je Cikov glas iz Jemna zamrl.

Adria Airways In-Flight Magazin (junij, julij 2009)
Bolj po naključju smo se povezali z eno od urednic In-Flight Magazina in se dogovorili za kratek sestavek o Križnarju. Nekaj mesecev se ni nič premaknilo, na koncu pa si je vendarle zaželela zgodbe o nekdanjem pilotu AA, ki je bil, poleg vsega, še eden najuspešnejših jugoslovanskih jadralnih pilotov. Besedilo sem kmalu dobil vrnjeno, a z nasvetom, da odstavek ali dva ne spadata v zgodbo. Pred očmi mi je zameglilo, ne samo zaradi poseganja v zgodbo, pač pa sem čutil, da se za odločitvijo skriva ideologija. Sporočil sem ji, da besedilo lahko objavi samo takšno kot je, ali pa ničesar. Na koncu je urednica sporni odstavek vendarle nekoliko spremenila, tako da bralcu, še posebno, če ničesar ne ve o med- in povojnih dogajanjih v Sloveniji, ni razumljiv. Očitno se neki prastrah vleče po naši deželi še po več kot po pol stoletja.


Letalska lopa AK Ljubljana, v ozadju Libis 180. Križnar prestopa iz pravega hangarja pod zbite deske, na koncu travnika v Polju, ni več doživel  

Med odstavki za v smeti je bil tudi zapis iz Cikove zgodnje mladosti, v katerem izvemo, kako je, takoj po vojni, izgubil očeta. Menil sem, da je prav ta epizoda zaznamovala člane velike družine Križnar in tudi Ciko se temu ni mogel izogniti. Mama Blažena se je nenadoma morala znajti sama in preživeti lačna usta. Kaj lahko otroka prizadene bolj, kot izguba očeta, družinskega človeka, ki se je trudil, da bi svojim naraščajnikom nudil čim več. Imel je slikopleskarsko obrt, v resnici pa je bil umetnik, oljne slike in portreti otrok pričajo, da je bil človek iz nekega drugega testa. Revolucionarje, ki so pravkar zmagali na prizorišču zgodovine, to ni zanimalo, morda jih je motilo, da se je oče med vojno bolj zanimal za svoje otroke, kot za dogajanja v hosti, morda je komu padla v oči velika oljna podoba Marije z detetom, naslikal jo je po predlogi slavnega renesančnega slikarja, v tistih časih so bili zmagovalci zelo občutljivi in motilo jih je lahko karkoli … Samo nekaj dni po osvoboditvi je oče dobil nalogo, da prepleska bližnji transformator, nekdo je med njegovim delom »pomotoma« vključil elektriko. Ko smo z njegovima sestrama Albino in Marto premlevali Cikovo življenje, tega tragičnega trenutka nista omenjali, dejali sta le, da se je življenje brez očeta zelo spremenilo, vsi so morali poprijeti za delo, da bi preživeli. Vsak po svoje, otroci so nabirali borovnice, gobe, da bi zaslužili za torbe in šolske knjige …  

Od opere do kopanja v Savi
S Pavlom Magistrom sva bila poslušalca, pripovedovali sta sestri. Kot družina so hodili v gledališče, bili so v operi, v spominu jima je ostal obisk operne hiše in predstava Carmen, oče jih v Savi učil plavat. Sestra Marta, ki je bila ljubiteljica klaviature in je obiskovala glasbeni pouk, se spominja, da je Ciko pogosto sedel poleg nje in se skušal še sam naučiti kaj novega: »Za zabavo sva igrala štiriročno in včasih še kaj zapela. To so bili čudoviti dnevi,« se z nostalgijo spominja celjska zobozdravnica dr. Marta Skapin. Po vojni se je Ciko navduševal nad smučarskimi skoki in alpskim smučanjem. V Guncljah pri Ljubljani, skoraj na dvorišču Križnarjevih, je bila 30-metrska skakalnica, tam blizu sta živela brata Gorišek. Če Ciko ne bi zavil v šentviški letalski modelarski krožek, bi zagotovo postal smučarski skakalec ali alpski smučar. Še ko je letel v Adrii, je hotel skakati, pa so mu razložili, da pilotom mavec na nogi ne pristoji.  Miha Thaler se ga je spomnil iz obdobja, ko je že globoko stopil v letalstvo: »Srečala sva se na smučišču v Kranjski Gori in spregovorila nekaj besed. Bil je dober smučar, še posebno dobro pa sem si zapomnil srečanja, ker je pohvalil mojo smučarsko tehniko.« Cirilov tesni prijatelj iz otroškega obdobja je bil tudi Janez Bernik: »Bila sva soseda in dobro sva se razumela. Včasih sva lahko sedela skupaj in dolge ure molče premlevala dogodke,« je z nekoliko nenavadnimi besedami opisal njuno prijateljevanje kasneje znani akademski slikar.  


Ciril ml. (olje), kot ga je naslikal oče Ciril

Odprava Karla Rankla v Jemnu
Po sestrelitvi BASCO-vega letala v Jemnu so jemenski kolegi piloti izpeljali zapleteno akcijo, saj so želeli prepeljati posmrtne ostanke ponesrečenih pilotov v Slovenijo, vodja pa je bil Karel Rankel. V pismu vdovi Ivana Sajevca je med drugim zapisal: »… Po pravici povedano, ko je vse to bilo za menoj, sem tudi jaz omahnil, in mi je zmanjkalo moči, da še tako intenzivno delam na tej stvari. Resnično mi je žal, da se stvar ni mogla privesti do kraja, kar ne bi bilo težko, ker sem bil  pripravljen že poprej, kaj vse bom moral narediti pri izkopu. Da so samo Arabci drugačnih pogledov na izkop grobov, bi stvar bila zelo enostavna. Četudi je država dovolila izkop in so bili prisotni vsi potrebni za tako stvar, se ni moglo iti prek zahteve prisotnih vojakov, da se neha z izkopom, ker niso bili navajeni, niti jim vera ter njihovi običaji dovoljujejo, da se svojci izkopavajo. Pomota pri izkopu prvega groba, za katerega smo bili vsi prepričani, da je Ivanov in Cirilov, je lahko opravičilo. Ker nismo vedeli v katerem od preostalih grobov so naši, nisem mogel tvegati nadaljnji izkop, ker bi tudi v naslednjem lahko bili samo Arabci, kar bi bilo verjetno bolj komplicirano, kakor sem si sam mislil, ker so že pri prvem grobu grupno negodovali in vzklikali »DA«, kar pomeni »NE«. Vedel sem, da moram odnehati, pa se je vsa ta stvar tako končala v momentu, in ni bilo nikakršnega izgleda na uspeh. Prav je, da vam rečem, da me je ta neuspeh potrl in se potem nisem mogel hitro zbrati, da bi vsem v detajle pisal, kako je bilo … Morate se vdati v usodo, ki jima je bila naklonjena. Vse kar sem delal, sem delal s ponosom, ker sem oba poznal veliko let ter ju smatral za zelo primerna in vzorna tovariša …«

Obisk pri Marjanu Bizjanu
Bolj kot sva s Pavlom brskala po dogodkih iz Križnarjevega življenja, bolj sem se nagibal k temu, da se Cikovega življenjepisa ne bom lotil, preprosto zato, ker je bil Pavel Cikov mlajši kolega in o njem največ ve. »Pa saj je Ciko zaupal samo tebi,« mu je dejal Marjan Bizjan, nekdanji šef pilotov v Adrii, ko sva ga obiskala na Gorenjskem, »če kdo kaj ve o njem, potem si to ti. A nista nameravala skupaj postaviti avtopralnice? Jaz lahko potrdim, da Ciko ni nikomur dovolil, da bi se mu približal.« Bizjan nama ni povedal veliko, a to, kar sva zvedela, je bilo dragoceno, denimo, da ni poznal nikogar, ki bi imel boljši občutek za letenje: »Tudi takrat, ko na KB-11, s katerim sva tekmovala na evropskem rallyju, ni delovalo skoraj nič več, si je tik pred ciljem, za svoj užitek, privoščil oster zavoj za 360 stopinj, potem pa je pritisnil na plin, da bi ujel izgubljene sekunde. Kot navigator sem bil jezen, saj sva bila do tistega zavoja do sekunde natančna. Ampak Ciko je kljub temu pristal v pravem trenutku. Na cilju v Salzburgu so točkovali tudi točnost pristajanja, Ciko je z nezmotljivim občutkom prislužil sto točk, čeprav so bile vzporednice od T-ja narazen le po en meter.


Ciril Križnar in Marjan Bizjan (z leve) v KB-11

Dotaknila sva se ničelne oznake in zmagala v pristajanju. Mojstrsko in nezmotljivo. To je bilo v njegovem slogu,« je vrelo iz Bizija. Na evropskem rallyju, na katerem je sodelovala celo legendarna Hanna Reitsch in še kakšnih osemdeset posadk, so se slovenski izdelovalci letal hoteli predstaviti v najboljši luči: »Nekje med Dunajem in Salzburgom nama je od elektrike ostal samo še akumulator, ki se ni polnil. V kabini se je kadilo in smrdelo po zažgani plastiki, a Cika to ni motilo. Rekel mi je, naj pogasim tisto smrdljivo stvar tam spodaj, da bo že sam letel naprej. S časopisom sem prijemal vroče žice in jih trgal s stikov. V kabini ni bilo panike, sam pa sem venomer opazoval pokrajino pod seboj in iskal prostor, kam bi se lahko spustila, če bi zagorelo.«

Izlet v nevihtni oblak
Bizjan je iz spomina potegnili še dogodek s Kingom – Ivanom Kraljem, Cikom in KB-6. Med vrnitvijo iz Ajdovščine v Ljubljano ju je nad Vipavsko dolino, kmalu po vzletu, posrkal nevihtni oblak. Za preživetje v temi jima je bil na voljo le še kompas in ubogljiva kroglica v kontrolniku. Cikova naloga je bila, da je Kingu s kompasa odčitaval smer letenja - na jug in nad morje. Res sta v nevihti kmalu ujela vidni stika z morjem, nato pa sta se, tik nad zemljo, plazila nazaj proti Ajdovščini. King je še dolgo hvalil hladnokrvnost mladeniča na sosednjem sedežu, ki niti za trenutek ni podvomil v svojega pilota.


Marjan Bizjan – Vrbnje na Gorenjskem 2009

A Bizjan se je še spomnil njegovega strahu pred zdravniki. »Imel je manjše težave s sluhom. Ko je Adria odpuščala pilote, sem zanj na Nizozemskem našel letalsko družbo, ki bi ga vzela na šolanje, pa se je raje odločil za Jemen. Najbrž zato, ker je poznal pilote iz AA in tudi z zdravnik bi najbrž bilo lažje.«

Začelo se je z vrabcem
Pohajkovanja s Pavlom v avtomobilu po obrobju Šentvida je bilo vselej poučno. Nikoli si ne bi mislil, da je bilo v okolici Ljubljane pred- in po vojni toliko vzletišč, in da je bilo v mladih toliko navdušenja za modelarstvo in tudi za letenje. Nekje sva se zaustavila in zakorakala nekam navzgor, do roba gozda, od koder je lep pogled na zdaj že zazidano mesto. Pavle je vzneseno razlagal, kje so zabijali tisti količek za »vrabčev« rep, in kako visoko, predvsem pa daleč je nesla guma. Ko sva se vračala mimo kmetije je nagovoril mamko, ki bi, sodeč po letih, te čudne lesene ptiče lahko opazovala kot deklica. Seveda je potrdila najini domnevi in povedala nama je, kako so se z njihovega klanca spuščali in pristajali pod hišo.

Naslednji Cikov najstniški korak je bil prestop iz modelarstva do skupine jadralcev. In prav to kratko obdobje, od jeseni 1948 do pomladi 1949, je bilo pospremljeno z zanimivim dogajanjem. Št. Vid (Šentvid) nad Ljubljano je bil kraj, ki je imel že pred drugo vojno dokaj dejavno modelarsko skupino, ki je bila v sestavu aerokluba Ljubljana, z imenom Sekcija Št. Vid. Osrednja osebnost je bil Tone Smole. Štiri leta vojne so pustila sledove, vendar predvojni uspehi fantov niso bili pozabljeni. Ljudje tega naprednega mizarskega okoliša modelarstva niso razumeli samo kot igračkanje odraščajočih in odraslih fantov, zato starši niso nasprotovali svojim šolarjem, da se pridružijo v modelarski krožek, ki se je v začetku leta 1946 osnoval na šentviški šoli. Krožek je s pomočjo ravnatelja Černuta organiziral in vodil 17-letni Rajko Brank. Dvanajstletni Ciril Križnar se je pridružil med prvimi. Podstrešje šole je postalo premrzlo, zato so se z vso opremo preselili v prostore nad garažo in avtodelavnico nekdanjega podjetja Magister. Hišo, v kateri je živel Rajko Brank, je od tovarne Letov ločil samo 80 m širok travnik. Prvi pristanek jadralnega letala na temu travniku je bil povod za takojšnji Rajkov vpis v začetniški jadralni tečaj; še isto leto je imel v knjižici vpisan tudi opravljeni C izpit.


Ciril v vaji

Poleg gradnje modelov so se kmalu soočili z novim izzivom. Skupina, ki je delovala na realki, rekli so ji kar Vegova skupina, jim je podarila poškodovanega Vrabca in vzletno gumijasto vrv. Menili so, da ti »otroci« tega ne bodo zmogli popraviti. Vegovci so se ušteli, saj niso računali, da je bila v občini množica mizarskih delavnic, več kot dvajset mizarjev pa je delalo v tovarni letal Letov. Popravilo, tudi s pomočjo mizarjev, je uspešno napredovalo, zrasla so jim krila in še pred koncem zime so vrabca usposobili. Nekje jim je uspelo dobiti še »neoblečena« krila, repne površine in napol izdelan trup začetniškega drsalca zoegling. Leta 1948 je bil Vrabec že sestavljen, s podstrešja so ga premestili na sosednjo kmetijo, kjer so živeli tudi Mavsarjevi. Njihov Lojze, tudi modelar, ga je ponosno varoval. Postal je šentviška posebnost. Ob robu travnika so ga postavili v dovolj močan spomladanski veter in tekmovali, kdo ga bo s krilci najdlje držal vodoravno. Poleg Rajka Branka sta na Blokah opravila jadralni tečaj tudi že Roman Ogrin in Jože Polenšek, vsi so bili učitelji, ki so dežurali pri »balansiranju«. Nikoli pa tam ni manjkalo gledalcev, občasno se je prikazal še ravnatelj Černut, ki svojega zadovoljstva ni mogel skriti. Prvega maja so Vrabca naložili na gare in ga ponosno odpeljali na rob ravnine, tja, kjer se ta prevesi na nižje ležeče travnike na Rojah. Današnje trafo postaje na Klečah takrat še ni bilo.

Rajka je spodaj motilo neko osamljeno drevo, malce je okleval in že je bil na sedežu Roman Ogrin. Vzletna ekipa je opravila svoje delo in vrabec je vzletel, rahlo zavil in ob nemški cesti varno pristal. Drugi let je brez težav opravil Brank, nato je veter spremenil smer, zato so za tisti dan z letenjem končali. Štirinajstletni Ciril je bil tudi tam. Vedel je, da balansiranje še ni zadostna spretnost in da se bo njegovo šolanje začelo kasneje, vendar se je ob prekinitvi letenja tistega dne nekaj premaknilo tudi v njem.

Po dogovoru z vojaškim poveljnikom, so vrabca shranil v eno od bližnjih vojaških lop. Novica o uspešnih letih je dosegla tudi Vegovo in nekdanji lastniki vrabca so pozabili na dogovor. S tovornjakom so odbrzeli na Roje in prepričali vojake, da je tisto letalno čudo njihovo ter ga hitro, kar sestavljenega, odpeljali. Dejavnost razočarane skupine šentviških mladcev je leta 1950 dokončno zamrla. Nekaj najbolj vnetih fantov je svoje letalsko navdušenje nadaljevalo na osrednjemu letališču v Polju, med njimi je bil tudi Ciril Križnar, najstnik, ki je skušal dajati videz, da je vsaj dve leti starejši.

Po šestem vzletu - padec z vrabcem
V zaprašeni kronometražni knjigi AK Ljubljana sva našla razlago za Bizjanovo trditev o Cikovem strahu pred zdravniki, mimo katerih pač ni šlo, če si hotel postati prometni pilot. Prebrali smo lahko, kaj se je zgodilo 19. junija 1949: »Pračenje« - nizko sledenje tal z vrabcem št. 1015 se je končalo s 50 % lomom. Vodja letenja je bil Zvone Pelikan. Marjan Pirc, kasnejši upravnik AK Ljubljana, ki je bil takrat na letališču, se spominja, da je Ciril ob padcu staknil nekaj poškodb in nezavest. Fanta so odpeljali v bolnico v Ljubljani, njega pa so poslali na dom h Križnarjevim, da je mami povedal, da Cirila ne bo domov, ker je doživel padec z letalom in da naj ne skrbijo. Iz bolnice so ga po nekaj dnevih premestili v okrevališče na Rakitni, kjer je preživel en mesec. Mama je med njegovim zdravljenjem prišla na letališče, ozmerjala je upravnika, češ, kako dovolijo, da letijo otroci. Ciko je bil takrat star 15 let in dva meseca. V nekem pogovoru za Delo, ki ga je nekaj let kasneje zapisal novinar Jože Dekleva, je sam razodel, da je ob vpisu v aeroklub prilagodil letnico rojstva – seveda se je za postaral za dve leti.    


Pilote na SP 1965 so obiskali tam živeči Slovenci. Skrajno levo stoji Karel Korpar, povsem na desni pa Mile Tovornik in Ciril Križnar

Če se ozremo na Cikovo letalsko pot, od prvega vzleta z vrabcem (15. junija 1949) do tistega znamenitega svetovnega prvenstva v v South Cerneyju Veliki Britaniji, kjer je z meteorjem, v odprtem razredu, pristal na 5. mestu, četrti tekmovalni dan pa je z 210 milj dolgim letom zmagal v disciplini prosti prelet in dobil posebno priznanje organizatorja za najboljši dosežek prvenstva, si pač ne moremo misliti kaj drugega, kod da smo imeli jadralnega genija, ki je imel v sebi še nekaj več. Ptujčan Karel Korpar, član takratne ekipe na SP 1965, je, denimo, povedal, kako je Ciko reprezentančne prijatelje rešil zadrege, ko so jih organizatorji povabili na vljudnostni obisk k potomcem slavnega Charlesa Dickensa. Sedel je za klavir in zapel. Zadrege ni bilo več. Korpar se spominja, da je Ciko pogosto pripovedoval, kako sta se z Janom Wroblewskim četrtega dne, že pozno popoldan, srečala pod kongestusom, krožila na isti višini in igrala poker: kdo od njiju se bo prvi potopil v oblak in bo zato lahko bolje izrabil že hirajoči oblak. Poljak, zmagovalec tega svetovnega prvenstva, je premogel dovolj modrosti, vedel je, da bi z leseno foko 4, v morebitnem tesnem srečanju v oblaku s kovinskim meteorjem, potegnil kratko. In je pustil Križnarju, da je prvi izginil v oblak.

Pogled s strani na SP 1965
Nekaj utrinkov o Cirilu Križnarju s svetovnega prvenstva 1965 smo ujeli na spletni strani AK Sarajevo, gre pa za značilno poveličevanje pilota in njegovega dejanja ter  moteorja, ki je še danes ikona jadralnega letala.  Dejana Stojnić, urednik spletne strani, ki sicer živi in deluje v Veliki Britaniji, je opisal nenavaden dogodek ob odprtju svetovnega prvenstva, saj naj bi Križnar z meteorjem kar trikrat zapored preletel tribuno za goste. Skušali smo dobiti še kakšne podatke o Cirilu, zato smo se povezali s Stojnićem. Nastalo je zanimivo dopisovanje v katerega je Dejan vpletel še Nenada Hrisafovića, konstruktorja dvosedežnega cirrusa, živečega v Franciji.


Jugoslovanska reprezentanca na SP 1965 v Veliki Britaniji – (z leve) Karel Korpar, Ciril Križnar in Mile Tovornik.

Dejan Stojnić: Evo imam email konverzaciju sa Nenadom Hrisafovićem, konstruktorom cirusa dvosjeda, i kasnije arijana rakete. On je prisustvovao tom prvenstvu (SP 1965).

Nenad Hrisafović: »Ne Niko, ne gnjavite me, ali nisam u stanju, da Vam pružim neka konkretnija sječanja o Cirilu Križnaru. Poznavali smo se i sretali u Vršcu i poslednji put u Engleskoj, gde sam ja bio kao učesnik sednice (pardon, kongresa) O.S.T.I.V.-a po francuskoj liniji. Ciril je bio pristojan i pristupačan drug; bilo mi je drago, da ga sretnem. Posle dve godine saznao sam, da je nestao u Jemenu, gde je bio član jedne grupe pilota, koju je osnovao Ivan Gorjup i koja je letela na starim DC-3 u službi jemenskog emira. Jednog dana, u niskom letu, avion je bio ostečen vatrenim oružjem od strane pobunjenika; prisilno je sletio i dva pilota Sajovic i Križnar su zarobljeni i odvedeni u nepoznatom pravcu. Ubijeni su ali se nezna ni gde ni kad. Jadni Ciril, takvu sudbinu nije zaslužio, a ni takvu avanturu. Gorjup je posle toga raspustio grupu i vratio se u Sloveniju. Eto toliko. Žao mi je što ne mogu, da Vam pružim više obaveštenja. Srdačno, Nenad Hrisafović.

Dejan Stojnić: Zdravo Niko, izgleda, da je priča o meteoru, koju sam ja prenio, tačna. Evo šta mi je odgovorio Neno Hrisafović:
»Ja sam bio na tom Svetskom jedriličarskom prvenstvu 1965 u Engleskoj kao i na sednici OSTIV-a, koja se održavala tom prilikom. Tamo me je poslao moj »gazda«, kod kog sam se zaposlio u martu 1965, da vidim novitete i ako mogu, da ih upotrebim pri rekonstrukciju jedrilice Breguet 906 "Choucas". Bio sam skoro celo vreme sa yugoslovenskom ekipom i sa Križnarom, naravno. Koliko se sečam, on je napravio jednu lepu demonstraciju sa Meteorom, ali svaki put pikirajuči, istina, manje izrazito nego sa, recimo, Čavkom, ali pikirajuči. Svaki put sve manje i manje, jer je bio sve niže i niže. Iz tvog opisa zaključilo bi se, da je izvukao kinetičku energiju iz ničega (ili samo podizanjem flapsova, to za performanse nije bilo bog zna kako efikasno kod Meteora, u svakom slučaju daleko manje nego kod Košave), a Meteor ipak nije bio "perpetum mobile".

Dejan Stojnić - Onda sam mu ja postavio podpitanje:
»Dobro oldtajmeru, i ja sam dobar inžinjer koji je sve lekcije dobro naučio, a fizika je bila moja pasija, toliko da sam išao da slušam predavanja kod babe Snajderke iz teorije relativiteta na Fizici, iako sam ja studirao elektriku. Možda je moj opis malo »neobičan«, ali ne pada mi na pamet perpetuum mobile, ali ono čudo je imalo ogromnu kinetičku energiju sa, za to vrijeme, nevjerovatno dobrom polarom. Moje pitanje je prosto: je li on napravio ta tri kruga, makar i pikirajuči?

A Neno mi je odgovorio:
»Možda i jeste, ali nisam u tom trenutku bio usmeren, da brojim, jer takvu demonstraciju niko nije očekivao. U 99%  slučajeva, »prodefiluje« se pred publikom, izvuče podobra sandela, napravi još jedan 180° (ili čak, iz sprdnje, 2x90°) i ide na sletanje sa potpuno izvučenim kočnicama. To se i očekuje, i ako pilot postupi drukčije, poslednje što može da se misli to je, da treba brojati broj "prolaza". Ciao

Dejan Stojnić:
»Dakle Niko, sam zaključi.«


Legendarno jadralno letalo meteor


Meteor v Ajdovščini (?)

Cikovo stopnjevanje v AK Ljubljana
Križnarjevi letalski mentorji v Ljubljani so že kmalu ugotovili, da je iz pravega testa, postavili so ga na odgovorno mesto – najprej na sedež motornega vitla, kmalu je deloval kot učitelj jadralnega letenja. V kratkem klubskem obdobju je preskakoval po tri stopnice in mnogi, precej starejši fantje, so se samo čudil.


Učenje akrobacij na mački na starem ljubljanskem letališču

Tudi za akrobacije je imel pravo roko, naučil se jih je v skupini vrstnikov pod mentorsko taktirko Jožeta Dolinarja in Branka Žigerja, ki sta jih hkrati učila akrobatskega letenja na jadralni mački in motornem bikerju, sposojenim iz Zagreba. Biker je vlekel mačko, mimogrede pa sta učitelja z učencem na krovu učila akrobacij še v motornem letalu. Motorno letalo je bilo po tistem tečaju povsem uničeno in potrebno temeljitega popravila. »Rebra je na koncu tečaja držalo na svojem mestu samo še platno,« zatrjuje Bizjan. Ta biker je preživel in je danes v zagrebškem tehniškem muzeju ob Savski cesti.


Edino državno prvenstvo je Križnar osvojil leta 1962, pred Mrakom in Puklom

Še danes se spominjajo Cikovih akrobatskih avantur, denimo, z mačko. Na mitingih je letel na hrbtu, kakšen meter nad tlemi, nato je preletel hangar in po zavoju naslednji trenutek pristal. Pogosto je to počel v Murski Soboti. Leta 1961 je v Bovcu s PO-2 prevažal znamenitega kaskaderja Dragoljuba Aleksiča, ki se je z zobmi držal za lestev obešeno pod letalom. Nekajkrat je pilotiral Ciko, na eni od predstavitev pa ga je skoraj izgubil na vrhu smreke. Ko je pristal, so ga, pred besnim čokatim Srbom, rešili klubski kolegi.  

Pavle je izbrskal mnoge podrobnosti, ki morda niti niso za objavo. Iz šole rezervnih oficirjev v Novem Sadu je Ciko odšel skozi zadnja vrata, njegov ljubljanski prijatelj pa z dvema bisagama v rokah, s svojo in Cikovo, skozi glavna vrata. Cika je na »kapiji« čakala prijateljica, ki si je po svoje predstavljala življenje z njim.

V Ljubljani se je vpisal na Strojno fakulteto, a za študij ni imel veliko časa, nekaj veselja do strojništva je izgubil tudi pri profesorju, ki je predaval parne kotle, sicer pa je bil oče znane ljubljanske športnice, ki jo je Ciko rad videval. Očetu ta zveza ni bila všeč in mu je to tudi pokazal. V tem razgibanem obdobju je deloval kot upravnik in učitelj letenja v Murski Soboti, kasneje je bil inšpektor za motorno letenje v ZLOS (Zveza letalskih organizacij Slovenije). S KB-6, ki je bil last ZLOS, je bil pogosto na poti med slovenskimi klubi, njegovega matajurja pa so letalci po Sloveniji poznali že po tem, kako je priletel na letališče.    

Pripadnost
V Sloveniji nismo nagnjeni k malikovanju svojih nekdanjih članov. Poznamo samo en klub, ki se imenuje po Edvardu Rusjanu, in to je vse. Nimamo nit kakšnega spominskega tekmovanja, ali navade, da bi morda kakšno disciplino državnega prvenstva zabelili s kakšnim spominskim pokalom. V slovenski jadralni zgodovini bi brez težav našli nekaj zanimivih športnikov in letalskih vzgojiteljev, katerih spomin bi kazalo negovati, pač zato, ker narod brez zgodovine ni narod in tudi jadralci brez zgodovine niso veliko vredno. Morda bi se morali bolj zgledovati po anglosaškem pojmovanju športa. Tam imajo zgodovina, pa stara letala, zbirke starih fotografij in priznanja svoje mesto v vsakem klubu.


Zadnja fotografija Cirila Križnarja z letališča v Adenu

Toda kam je Ciril Križnar sploh spadal. Letenja se je naučil v AK Ljubljana, Tehniško srednjo šolo je obiskoval od leta 1948 do leta 1951 v Ljubljani, kjer je opravil zaključni izpit (23. junija 1951). Prvo zaposlitev je v  podjetju SKIP (Strojno kovinarsko industrijsko podjetje Gunclje, Ljubljana) vpisal 15. julija 1951, sledilo je eno leto vojaščine, v Litostroju je bil kot konstruktor zaposlen od leta 1953 do leta 1958, upravnik in učitelj letenja v AK Murska Sobota je bil od leta 1960 do 1963. Za pomurski klub je osvojil tudi naslov državnega prvaka. Deloval je v ZLOS (od leta 1963 do 1966), kot sopilot na DC-6  je bil z osebno številko 272 v AA od 1966 do leta 1968. Komu torej pripada Ciril Križnar? Zagotovo zgodovini slovenskega jadralnega letenja.

Janez Mataj
Nekaj iz spomina na Cikoja, prijatelja iz preteklosti

Bilo je davnega leta 1959, ko se je Ciko srečal s Prekmurjem, pokrajino ob reki Muri, ki je veljala za Sibirijo, kamor so nekoč slovenske oblasti v Ljubljani, z dekretom pošiljale neposlušne šolske učitelje in državne uradnike na »prevzgojo« v Prekmursko Sibirijo.

Toda naš Ciko se je sam odločil, da, na prošnjo upravnega odbora Prekmurskega letalskega centra, nekaj let preživi med prekmurskimi letalci kot upravnik in učitelj jadralnega letenja. Na tleh zelenega travnika, na letališču, nedaleč od reke Mure, je leta 1959, kot vodja v prvem internatu začetnikov jadralnega letenja na novozgrajenem soboškem letališču, postal prijatelj  mladih, ki je nekaterim še živečim prijateljem ostal globoko v spominu. V zraku, visoko nad prekmursko ravnico, nad pšeničnimi polji, travniki in nizkim grmičevjem Goričkega pa je bil Ciko strogi učitelj letenja, ki je mlade »zastrupljal« z lepoto letenja in jim v glavo zabijal , da lahko vsak človek postane letalec, toda ne za dolgo, če ne bo nežen s krmilno palico v letalu, kot so ptice nežne s perutmi visoko na nebu.

Jaz sem poslušal njegov nasvet, kakor še veliko drugih letalcev, ki nam je bilo dano, da nas je poučeval Ciko in smo zato, vse do praga starosti, lahko varno prijateljevali s pticami na nebu.

Ciril Križnar je kot upravnik letalske šole Aerokluba M. Sobota v Pomurskem letalskem centru deloval od leta 1960 do leta 1962. Bil je odličen pedagog, ki je nesebično prenašal svoje letalsko znanje na mlade letalce. Med bivanjem v Soboti je bival v enosobnem stanovanju v bloku, nedaleč od železniške postaje, kjer so bila njegova vrata vedno odprta za vsakega letalca, ki si je želel njegove bližine. V večernih urah pa je rad zahajal v Faflekovo kavarno v mestu, ki je veljala za zbirališče intelektualcev, študentov in drugih meščanov s katerimi se je Ciko rad družil.

V letih, ki jih je preživel v Soboti, je Ciko postal spoštovana osebnost in tudi ženske so bile rade v njegovi bližini. Cirilu je bilo v Soboti omogočeno, da si je med službovanjem nabral veliko število ur letenja, predvsem na motornih letalih in se je lahko tudi udeleževal različnih letalskih tekmovanj v državi.

In nekega poletnega dne 1962 leta se je Ciko spet sam odločil, da zapusti prekmursko ravnico.  Kasneje je sedel v kabino potniškega letala, kamor si je želel že od tistega dne, ko se je prvič srečal s pticami na nebu. Toda usoda mu ni bila naklonjena, ko je v Jemnu moral oditi v preteklost.

Hvala ti Ciko, da sva bila tudi midva prijatelja na nebu…


Ciko leta 1959 z učenci jadralnega letenja na letališču v Murski Soboti. Sedijo (z leve) Oedon Toplak (AK MS), neznani učenec iz Novega mesta, Ciril Križnar, Jože Samec (AK MS), Vili Marič (AK MS), stojijo (z leve) Peter Šter, Franc Verbančič (AK Ptuj), Jože Šantavec (AK MS), Jerdo Valenko (AK Ptuj), Janez Horvat (AK Pt) in Možir (AK MS).                      

Pripis
»Že nekoč prej, znova pa zadnji dve leti, sem vsakih nekaj mesecev prosil Cirilovo starejšo sestro, naj v hiši v Guncljah poišče tisto, kar bi moralo za Cirilom ostati kot spomin kasnejšim rodovom. Kateri letalski dokumenti so bili v torbi, ki so jih  prinesli iz Jemna v Gunclje, ne morem sklepati, morda je bila v njej tudi stara knjižica motornega letenja, lahko pa trdim, da so knjižice z vpisi jadralnega letenja ostale doma, saj jadralnih letal v Adenu ni bilo. V kovčku na vrhu omare njegove sobe je bila množica fotografij iz raznih letališč, med njimi jih je bilo vsaj šestdeset s svetovnega prvenstva leta 1965 v Veliki Britaniji. Kadar sem obiskal Cirila, sva v temu kovčku našla zmeraj kaj novega.


Pavel Magister (levo) s Cikovima sestrama Marto in Albino

V dveh letih »iskanja« v Guncljah niso našli ničesar. Knjižica z vpisi jadralnega letenja je bila zagotovo dragocen zgodovinski zapis o njegovih uspešnih tekmovalnih letih, o učiteljevanju, o atraktivnih nastopih na letalskih prireditvah in seveda o jadranju le za njegovo veselje. Po njej bi lahko danes napisali knjigo. Ta knjižica ali knjižice so izginile; morda se je njihova pomembnost končala v hišnemu smetnjaku. Kdo ve, ali imam prav? Če se je to res zgodilo, potem je Ciril, vsaj simbolično in predvsem za jadralce, še tretjič in zadnjič padel z neba. V zgodovini slovenskega jadralnega letenja omenjajo Cirila kot četrtega v vrsti velikih, za Boriškom, Arbeiterjem in Mordejem. Upamo, da se bo ohranilo pet »prisluženih« pokalov, ki jih hrani sestra Albina v Senovem in oljna slika otroka Cirila, ki je pri sestri Marti v Celju.«
Pavle Magister

 

 

 

na vrh strani


Marjan Kikelj (AK Ljubljana) 1959 - 2016

Uroš Jenko, jadralec z Blok

Miha Šorn
Dvakrat sem se srečal z Joem Sutterjem, očetom Boeinga B747

Joseph Sutter Jože Suhadolc 1921 2016

Izročilo Otta Lilienthala je živo

Avgust Potušek 1952 2016

Werner Jansen 70 let dopolnil v Lescah

Edijevih 80 let

V spomin na Ferenca Peperka

France Štrukelj, 23.10. 1948 23.4.1983

Franc Klemenčič legenda slovenskega letalstva

Franek Trefalt 1931-2015

Milan Krivec-Emil 1935-2015

Miklavž Škofič-Maurer, 1962-2015

Albin Novak, pilot, graditelj letal in modelar

Rok Golob 1933-2014

Cvetka Klančnik – Belin (1931 - 1977)

Obletnica – 30 let trikotnikov 500 km v Sloveniji

Ciril Križnar (1934-1968)

100 let Edvarda, Josipa in Ede

Karel Korpar – dve zmagi na DP

Milan Borišek – Kičo (1920–1950)